|
Tisti hitrosti na cestah. Tisti čez katero tako pridno udrihajo vsi zakonodajalci, policisti in cestni čistuni, ki tako radi s prstom kažejo na vsakega, ki mu je počil živec, ko se je peljal v koloni skozi trojanske predore tistih sto kilometrov na uro - tako kot narekujejo predpisi, in klel cel svet, ker se je omejitev raztegnila tudi na predele avtomobilske ceste med predori. Pa na motoriste, ki prehitevajo polžjo kolono na Črnem Kalu – ker jo pač lahko in ker čakanje v koloni pri peklenskih tridesetih stopinjah Celzija meji na norost ali vsaj bizarno manifestacijo mazohizma. Prekoračenje zapisane omejitve hitrosti je vredno obsodbe samo po sebi. December je mesec popolnega razvrata in litrov popitega alkohola – ker kdor ne pije pač ni Sloven'c.
Nanj bomo s prstom kazali šele, ko bo »rahlo okajen« za volanom povzročil nesrečo. Nič prej.
Oni dan smo v napol uradni debati vsi udeleženi prikimavali modrosti gospoda Braneta Kuzmiča, ki je povedal, da hitrost sama po sebi pač ne ubija - čeprav nam tako trobijo s televizijskih zaslonov na začetku vsakega šolskega leta. Kar je sicer prav, a o tem ob drugi priliki.
Ubija precenjevanje. Nadutost in neizkušenost. Panika in zmeda. Panika nadutega voznika, ki je precenil svoje sposobnosti, pritisnil na plin in peljal hitreje, kot mu dovoljujejo njegove borne izkušnje za varno vožnjo. In povzročil »nesrečo«. Oziroma grdo napako. Kajti ko sedamo za volan vinjeni, utrujeni in raztreseni. Ko za volanom telovadimo z mobilnim telefonom, mirimo pamže na zadnjem sedežu ali si nanašamo maskaro in smo zavestno nepozorni na dogajanje na cesti - naše napake niso nesreča. Ampak nesramna malomarnost. Bogoskrunstvo, ki se mi bo zapisalo na tem mestu, je sledeče: motoristi smo zaradi narave prevoznega sredstva, ki ne dovoljuje uporabe mobilnika ali prevažanja kričečih mulcev na zadnjem sedežu ter terja več pozornosti med vožnjo, nekoliko manj problematični. Čeprav pogosto vozimo mnogo hitreje kot nam dovoljujejo cestno prometni predpisi.
A tudi med motociklisti sistem »Če on lahko, lahko tudi jaz,« v prometu pač ne deluje. Aleš Hlad, Boštjan Pintar, Berto Camlek in Miran Stanovnik na dirkah vozijo strašansko hitro. Po letih treninga. Brez dvoma si tudi na cesti lahko privoščijo nekaj kilometrov na uro več kot slehernik. A slednji meni, da je na cesti vsaj tako spreten voznik kot Aleš Hlad.
Količina izkušenj, ki jih nabiramo skozi leta so gradnik našega vozniškega znanja – avtošole nas na cesto izpljunejo za silo naučene nekaj osnov obnašanja v prometu brez racionalne razlage, da bi taiste osnove lahko resnično doumeli in kvalitetno zapisali v podzavest. Pa šepajoče delo avtošol ni edini, pa tudi nikakor ne največji, razlog za katastrofalno obnašanje slovenskih voznikov v Sloveniji. Kajti ko potegnem črto pod empiriko prometnega dogajanja dneva, tedna, meseca ali leta, je skupni imenovalec le en. Aroganca. Tista, ki smo jo razvili ker nas starši niso konkretno vsekali po prstih kot mulce, ko je to bilo potrebno. S šibo. Tisto tatanko, ki peče ko sam vrag.
Taista aroganca nam, čepeč na levi rami, zlovešče šepeta na uho ne samo, da pritiskamo stopalko za plin ali privijamo ročico- to bi človek preživel, pač pa da ob tem niti slučajno ne podvomimo v svoje vozniške sposobnosti. Vprašanja: »Kako se bom varno ustavil ali se izognil, če na cesto steče otrok, če za ovinkom sredi ceste stoji traktor ali mirno prežvekuje krava,« so drugotnega pomena. Aktualna le za šankom ob vrčku piva. A otroci skačejo na cesto. Krave prežvekujejo za ovinki in kmetje parkirajo svoje delovne stroje na najbolj nemogočih mestih.
Slehernik na slovenskih cestah pa je prepričan, da je odličen voznik z goro izkušenj, čeprav se večino dni vozi le v službo in nazaj.
Mateja
|
