|
Legenda motociklizma!
Suzuki Hayabusa je motocikel, ki slehernemu ljubitelju bencinskih hlapov, predvsem pa motoristu pospeši srčni utrip. Motocikel je postal legenda tako rekoč ob predstavitvi leta 1999, čeprav mu je Kawasaki krono v letu 2000 z modelom ZX-12R vzel. Sloves najhitrejšega in najmočnejšega motocikla se ga drži tako rekoč še danes, k čemur pa so pripomogle številne primerjave raznih vozil, kjer je motocikle skoraj vedno zastopal Suzukijev Hayabusa. Moč agregata Hayabuse so poleg zelenih presegli šele litrski športniki zadnje dobe, izdelani po letu 2004. Staro Hayabuso je začel najedati zob časa, zato so pri Suzukiju sklenili legendo prenoviti.
Hayabusa 2008 predstavlja ponovno rojstvo legende, trdijo pri Suzukiju. Izdelali so popolnoma nov motocikel, staro je ime in nekaj malega sestavnih delov, ki so jih uporabili za osnovo novega motocikla, več ali manj enaka pa ostaja oblika motocikla.
Oblika
Glavno vodilo pri oblikovanju Hayabuse je aerodinamika. Prvotna Hayabusa je bila oblikovana v zračnem kanalu, zato so glavne linije podrejene toku vetra okoli motocikla in voznika. Tudi v modelnem letu 2008 ostaja podrejena toku zraka, zato sta le dve splošni mnenji o izgledu motocikla. Lahko je grda ali pa božanska, ni pa nekaj vmes. Prednji del motocikla je potegnjen naprej, prednji žaromet trikotne oblike je značilno Suzukijev. Ob žarometu sta na obeh straneh vstopni reži za zrak, v kateri so vdelani prednji smerniki. Oklep se zaključi z vetrobranom, ki vsaj na videz nudi precej zaščite pred vetrom. Armaturna plošča nudi zelo veliko podatkov na petih okroglih prikazovalnikih, ki se zajedajo eden v drugega. Štirje so analogni in nam prikazujejo motorne vrtljaje, hitrost, količino goriva in temperaturo hladilne tekočine, osrednji pa je multifunkcijski in kaže uro, režim delovanja motorja in indikator prestave. Spodnji del oklepa pokriva precejšen del boka motocikla in del prednjega kolesa ter okvir, kar je znano že s predhodnih modelov. Posoda goriva se dotika oklepa in je zaradi večjih »airboxov« videti zelo velika, večina goriva pa se zaradi centralizacije mas nahaja pod voznikovim sedežem. Sedež je v osnovi namenjen samo vozniku, sovoznikovega pa pokriva aerodinamičen pokrov za boljši tok vetra okoli voznika. Aerodinamičen je tudi zadek motocikla, ki ima v enem delu vgrajene smernike in zadnjo luč. Celoto zaokrožujeta trendovski izpušni cevi v stilu modela GSX-R 1000, ki nista več dolgočasno okrogli, sta pa na pogled morda nekoliko predolgi.
Tehnika
Tehnika nove Hayabuse je lahko zelo dolgo poglavje, saj je motocikel ovešen z goro takih in drugačnih tehničnih biserov. Agregat motocikla je znani štiritaktni, vodno hlajeni štirivaljnik, s 1299 ccm, povečan na 1340 ccm. Povečano prostornino agregata je povzročil daljši hod batov za večjo elastičnost agregata. Stene valjev so prevlečene s posebno plastjo kompozita, ki jo Suzuki imenuje SCEM (Suzuki Composite Electrochemical Material). Nad vsakim valjem so po štirje ventili, ki jih poganja veriga. Motorna elektronika je poglavje zase in daje celo možnost izbire režima delovanja med vožnjo. Za to skrbi zmogljiv, 32 bitni mikroprocesor s 1024 kb spomina. S stikalom ob ročici plina lahko izbiramo med tremi režimi delovanja agregata. Prvi je prirejen avtocestnemu križarjenju, drugi deželnim cestam, tretji pa dirkališču. Izbran delovni režim je izpisan na LCD prikazovalniku s črkami A, B in C. Popoln nadzor nad vbrizgom ima elektronika, voznik odpira le eno od dveh loput za plin, ki sta nad vsakim valjem. Drugo nadzira računalnik glede na trenutne pogoje delovanja. Suzuki to tehnologijo označuje s kratico SDTV (Suzuki Dual Throttle Valve). Izpušni sistem 4 v 2 v 1 v 2 je v skrbi za okolje opremljen s senzorjem kisika za boljše izgorevanje strupenih plinov in tako dosega norme Euro 3, pohvali pa se tudi z nizko stopnjo hrupa. Menjalnik je šeststopenjski, posebnost je brizganje olja direktno na zobnik 4, 5 in 6 prestave za manjšo obrabo in tišje delovanje. Sklopka je večploščna v oljni kopeli. Končni prenos moči na zadnje kolo je preko verige. Okvir Hayabuse 2008 je izboljšan v primerjavi s predhodnikom, je lažji in za približno 10% bolj tog. Prednje vilice so »upside down«, s 43 milimetrskimi teleskopi in nastavljive v vse smeri. Pnevmatika na 17 colskem platišču meri 120/70/ZR17. Zadnja nihajka je progresivno vpeta in ima tudi možnost vseh nastavitev, pnevmatika pa je spoštljive širine 190/50/ZR17. Platišča so zasnovana na novo in so trikraka. Blažilnik krmila je serijska oprema motocikla. Zavorne kolute so zmanjšali s 320 na 310 mm in jih hkrati odebelili za 0,5 mm na 5,5 mm. Čeljusti sta štiribatni znamke Toxico in sta radialno vpeti. Zadnji kolut meri 260 mm, vanj pa grize enobatna čeljust.
Zaključek
Nadaljevati uspeh in slavo legende je zelo zahtevna naloga. Suzuki je nedvomno v to vložil veliko truda. Oblika je morda nekoliko tvegana, a gotovo manj, kot je bila leta 1999, ko je Suzuki šele prodiral na tržišče. Hayabusa ima svojo prepoznavnost, lahko rečemo celo dušo. V zmogljivosti ne dvomimo, saj se pričakuje okoli 200 KM, vozne lastnosti pa naj bi bile bistveno bolj prijazne do voznika, kot pri predhodnem modelu. Ali je Suzukiju uspelo ponovno rojstvo legende v dovolj veliki meri, pa bo pokazal čas. Mi pa tačas grizemo nohte za testno vožnjo.
Sašo Miklavčič
|
