|
Na prvi pogled motocikel deluje skoraj gigantsko, a ko sedemo nanj, ne kaže 345 kilogramov suhe teže, ki jih premore. Tolažimo se lahko, da gre za chopper cruiser, ki ima težišče in sedež nizko pri tleh, kar omogoča lažje manevriranje. Vsi strahovi pa se razblinijo, ko zaženete motor, ampak takrat pravzaprav pozabite na vse skrbi in se le prepustite pesmi, ki jo poje klasični Harleyjev V-dvovaljnik. Gre za protistresno zdravilo, ki ga lahko uživate v neomejenih količinah.
Besedilo: Gregor Bele in Simon Ručigaj
Foto: Mateja Pivk Zgodovina
Ta motocikel ima preko štiridesetletno tradicijo, zato je dobro povedati nekaj besed o razvoju in zgodovini modela. HD Electra Glide so prvič predstavili leta 1965, ko je nadomestil model Duo-glide in je že takrat premogel električni zaganjač motorja, kar je bila za tiste čase prava eksotika. Leta 1980 predstavijo prvi model FLT z mehkim vpetjem motorja na okvir motocikla. Istega leta predstavijo tudi nov način povezave motorja in menjalnika, ki sta sedaj togo povezana, pogonsko verigo pa zamenja jermen. Ustanovitev HOG (Harley Owners Group), kluba lastnikov Harleyjev, je odločilnega pomena za podjetje, saj leta 1983, ko je ustanovljen, takoj postane največji od tovarne sponzoriran motoristični klub. Leta 2000 šteje HOG že preko 500.000 članov. Trideseta obletnica Electre Glide leta 1995 prinese sekvenčni elektronski vbrizg goriva, leta 2000 pa dobi motocikel protivibracijsko gred za manj vibracij, nad katerimi pa se pravi Harleyisti tako niso nikoli pritoževali.
Najprej nam v oči pade ogromna maska, ki da vedeti, da nas na tam motociklu prav gotovo ne bo bičal veter. S prednje strani sta, na iste nosilce kot smerniki, poleg glavne velike okrogle luči nameščeni dve meglenki, ki nista samo za okras, saj svoje delo opravljata prav spodobno. Na armaturni plošči so klasični okrogli merilniki – dva velika in okrogla, za prikaz vrtljajev in hitrosti, in dva manjša za prikaz stanja goriva v rezervoarju in merilnik napetosti, ki je na motociklih dokaj nevsakdanji pojav. Motocikel ima, v pravem potovalnem stilu, možnost vgradnje avtomobilskega radijskega sprejemnika, ki pa ga testni motocikel žal ni imel. Vzvratni ogledali sta seveda kromirani in nameščeni na majhna nosilca, a kljub temu omogočata dobro preglednost na dogajanje za motociklom. Voznikov sedež je velik, udoben in dobro oblazinjen, oblika pa spominja na jahalno sedlo. Sovoznici je namenjen prav tako velik in udoben sedež, ki pa je nagnjen proti zadnjemu delu motocikla, zaradi česar sopotnica neprestano drsi s sedeža, kar po nekaj kilometrih vožnje postane prav nadležno in seveda tudi neudobno – to se da učinkovito rešiti z dokupom naslonjala ali potovalnega kovčka. Voznikove in sovoznikove noge počivajo na velikih dodatno vzmetenih stopalkah oz. poličkah, do katerih se prenaša zelo malo ali nič tresljajev. Pod velikim rezervoarjem kraljuje še večji kromiran in zračno hlajen dvovaljnik V zasnove, ki se ob zagonu nesramno strese, a zaradi mehkega vpetja na okvir ne povzroča le prijetne vibracije. Od valjev proti zadnjemu delu motocikla se vijeta dve izpušni cevi Screamin’ Eagle, ki sta iz seznama dodatne opreme – kot dve topovski cevi štrlita izpod stranskih kovčkov. Stranska kovčka, kljub temu, da sta ozka, ponudita spodobno prostornino za natovarjanje potovalne krame. Na motociklu, v duhu pravih čoperjev, kraljuje odlična kombinacija kroma in črne barve. Svojega Harleyja lahko opremite z različnimi dodatki iz seznama dodatne opreme in ga naredite sebi bolj všečnega, hkrati pa postane pravi unikat.
Duša motocikla
Pogonski agregat je Harley-Davidson klasika – bleščeče kromiran, zračno hlajen dvovaljnik V s prostornino 1449 kubičnih centimetrov in elektronskim vbrizgom goriva. Maksimalni navor in moč sta na voljo v zelo nizkem območju vrtljajev, kjer se sodobni japonski izdelki šele prebudijo. Največja moč 71 konjskih moči na papirju ne obeta veliko, a boste z motociklom pri speljevanju na semaforju, še vedno hitrejši od večine avtomobilov in tudi potovalna hitrost na avtocesti lahko hitro preseže zakonsko predpisano omejitev hitrosti. Zahvaljujoč največjemu navoru, ki je na voljo pri 3400 vrtljajih na minuto, lahko motocikel peljete v četrti prestavi od 1500 vrtljajev do 5000 vrtljajev. Hitrost je tako od 50 do 130 kilometrov na uro, s peto prestavo pa boste udobno potovali na dolgih tekočih odsekih. Moči motorju ne zmanjka niti pri polni obremenitvi, ko skupna teža motocikla, dveh potnikov in njune prtljage preseže 500 kilogramov. Pri postankih na bencinski črpalki smo bili prijetno presenečeni, saj povprečna poraba goriva, kljub veliki obremenitvi in velikosti pogonskega agregata, nikoli ni presegla 6,5 litra na 100 kilometrov. Glede na velikost posode za gorivo in povprečno porabo lahko pričakujete postanke na bencinski črpalki vsakih 370 kilometrov, kar je za tak potovalni motocikel že prav spodobna razdalja.
Zavore in vzmetenje
Zaviranje take mase (motocikel + koristna obtežba = cca. 500 kg) je za tri 292-milimetrske kolute garaško delo, ki pa ga ob skupnem delovanju opravijo solidno. Tisti, ki ste navajeni zaviranja samo s sprednjo zavoro, se boste po vsej verjetnosti na prvem semaforju ustavili na sredini križišča. Kombinacija zaviranja s prednjo in zadnjo zavoro pa prinese močan zavorni učinek, pri čemer je zadnja zavora včasih še preveč učinkovita in blokira zadnje kolo. Vzmetenje na motociklu pripomore k udobju v vožnji, saj odlično blaži neravnine na vozišču. Spredaj se bohotijo teleskopske vilice premera 41,3 mm, ki niso nastavljive, a njihova tovarniška nastavitev pri različnih obtežitvah in stilu vožnje ne potrebuje popravkov. Zadnje vzmetenje so zaupali nastavljivemu zračnemu vzmetenju, ki je prav tako kot prednje zelo učinkovito, sovraži le kratke izbokline oz. udrtine na cestišču, ko zaradi kratkega hoda blažilnikov pošteno brcne v zadnjo plat voznika in sovoznika. Debelo oblazinjenje sedeža in udobno vzmetenje botrujeta temu, da na cilj potovanja pridete spočiti in brez bolečin v hrbtu. V vožnji ali kotaleče kamenje
Že ko motocikel kupite ali ga preizkušate tako kot mi, se morate zavedati, da gre kot prvo za potovalni motocikel in kot drugo, da gre za Harley-Davidson. To pomeni umirjeno vožnjo in uživanje v vsakem trenutku, ki ga preživite na motociklu. Na Electri Glide boste zaman iskali kontaktno ključavnico, saj njeno delo opravlja alarmna naprava. Dvojni pritisk na daljinski upravljalnik izključi alarmno napravo, zasuk gumba na armaturni plošči pa vključi kontakt in zažene motor. Alarmna naprava deluje odlično in ob vsakem premiku motocikla iz parkiranega položaja lastnika glasno opozarja, da z motociklom nekaj ni v redu. Sedež motocikla je blizu tlom, tako da z doseganjem tal ne bodo imeli težav niti motoristi nižje rasti, pripravite pa se na veliko težo motocikla, ki je občutna predvsem pri manevriranju na mestu in pri nizki hitrosti. Pri hitrosti, nekaj višji, kot je hitrost pešca, pa motocikel postane lahkoten. Sedenje za krmilom je udobno, roke počivajo na široko odprtem krmilu, noge pa na rahlo naprej pomaknjenih stopalkah. Tisti, ki še niste vozili motocikla s prestavno stopalko v obliki tehtnice boste potrebovali nekaj privajanja. Enkrat ali dvakrat boste zamenjali prestavljanje v nižjo prestavo s prestavljanjem v višjo in obratno, potem pa bo šlo vse gladko in brez težav. Petstopenjski menjalnik prestavlja gladko in brez napak. Najbolj uporabni pri vožnji po podeželju sta tretja in četrta prestava, peta prestava pa je dejansko »overdrive« in je namenjena le varčevanju pri vožnji na avtocestah z večjo potovalno hitrostjo. Motocikel kljub skoraj ploščati zadnji pnevmatiki omogoča nagibe do 30 stopinj, pretiravanje v nagibu pa naznani z neprijetnim brušenjem nosilcev stopalk za noge. S tem motociklom se boste morali odpovedati dirjanju čez ovinke ali pa se vanje zapoditi s kakšnim drugim, temu namenjenim motociklom. Vožnja po odprtih podeželskih cestah, kjer skozi odprto čelado zaznaš vonj narave, pa je pravi užitek, ki se ga nikoli ne boste naveličali. Za vožnjo po avtocestah, kjer gre za več ali manj konstantne hitrosti, si lahko omislite tudi tempomat. Vetrna zaščita je v vsakem primeru odlična, manjka le zaščita za noge, a se to občuti le pri višji hitrosti. Pri nižji hitrosti oz. pri vožnji v mestni gneči boste občutili edino slabost velikega zračno hlajenega motorja, saj vam ta postreže z veliko porcijo toplote, ki se širi proti voznikovim nogam. Zvok motorja v vožnji je pravi balzam za ušesa in bi ga človek lahko poslušal dneve in dneve in dneve in …
Pri Harley-Davidsonu v paketu s svojimi motocikli prodajajo podobo, svobodo, tradicijo in emocije – in v tem so pravi strokovnjaki. Kdor vozi Harleyja, velja za ljubitelja tradicije, a skupaj z Electro Glide mu prodajo tudi sodobno tehnologijo: elektronski vbrizg goriva, nastavljivo zračno vzmetenje in protivibracijsko gred v motorju. Na motociklu se sedi odlično, vetrna zaščita je dobra, nad pogonskim sklopom nimamo pripomb in v kombinaciji z jermenskim sekundarnim prenosom tvori primerno potovalno alternativo. Motor naj bi zahvaljujoč nizkim vrtljajem potreboval le malo vzdrževanja – kljub temu smo na stiku med motorjem in menjalnikom opazili masten oljni madež, ki verjetno potrebuje le manjši servisni poseg in ne bo botrovala krajši življenjski dobi motocikla. Motocikel lahko priporočamo vsakemu, ki mu motociklizem pomeni svobodo, hkrati pa je ljubitelj kakovosti, vzdržljivosti in tradicije, saj bo tako z Electro Glide, kot z vsakim Harley-Davidsonom, kupil praočeta motociklov. V očeh drugih motoristov bo že zaradi tega zagotovo občudovan in spoštovan.
Drugo mnenje:
V dlaneh orjaški udobni ročici, ena za plin, pod palcema orjaške tipke za občasen vklop in izklop smernikov, pred mano legendarna pokončna instrumentna plošča in opcija za avtoradio. Med koleni dva enormna valja, pod menoj luksuzen usnjen fotelj, leva in desna noga na ličnih gumiranih »poličkah«, pod desno pa stopalka zavore, velika kot pri tovornjaku. Pred mojimi zobmi širok nasmeh, za mano debel rom-pom-pom-pom, ki se prepleta s prijetnim spominom prevoženih kilometrov. Nedvomno me vozi Harley Davidson. To bi moral vsaj enkrat v življenju poskusiti vsak motorist, ne glede na to, kaj sicer vozi. Poskusiti s čistim srcem in neagresivnim pristopom – sproščenost je namreč na takem motociklu bogato nagrajena, napake in neusklajenost s 350-kilogramskim merjascem pa se lahko na parkirišču ali v križišču negativno obrestujejo. Krmilo je namreč široko in visoko, prenosi sil pa so zaradi velike mase pri nepoznavanju osnovnih zakonitosti premikanja motocikla v nizkih hitrostih lahko neprijetno presenetljivi. A že med počasno vožnjo te skrbi odpadejo – HD suvereno potegne do 150 in malo čez, ko ga voznik obvlada pa ni težko slediti kolikor toliko normalni potovalni čredici.
Vožnja je udobna, sproščujoča in elegantna – lep je, klasičen, pogledi se nanj kar lepijo. Zavore in vzmetenje niso radikalni, kot pri japonskih ali italijanskih športnikih, agregat pa v visokih obratih ne žvižga kot izgubljen medcelinski izstrelek. Tukaj zaključim – ocenjevati ga racionalno bi bila huda krivica. Motorizem pač ni racionalno početje… (Simon Ručigaj) |
