Močna črna lepotica, elegantna, dodelana in čedna… Varna, a tudi brutalna. Iz dirkaške družine izhaja črna CB 1300 SA, gola potovalna zver, ki omogoča pritegovanje pozornosti v mestu, na odprti cesti,
pa v zavitih vijugah Dolomitov in še kje. Smo že omenili, da je povsem retro in klasična, da se nam je zdela kot tisto, kar si predstavljamo pod pojmom »motor« - mi, ki smo odraščali v časih, ko so bili motorji v glavnem črni in ko je film Mad Max bil to, kar današnji mladini predstavljajofilmi serije Hitri in drzni?

Foto: Mateja Pivk

Univerzalnost
Pogosto iščemo »svoj idealni motor« v raznih izpeljankah, bodisi v enduru, med potovalniki, športniki ali bogve kje še… A le tako malo je treba, da smo pri tem lahko zadovoljni. Denimo povsem večnamenska, pravzaprav klasična mašina iz tovarne Honda. CB 1300 zrcali dobri dve desetletji dodelave nečesa, kar se je dodobra zasidralo v mentaliteto motoristov – ni revolucionarna, a je vendar vizualno privlačna, vzbuja čustva in daje krila. Vozili smo jo z veseljem, na njej smo se počutili »Motoristično«.

Bol’d Or
Motor je naslednik legendarnih dirkalnikov Bol‘d Or, in ga tradicionalisti imenujejo Super Bol‘d Or (ali pogovorno kar »boldorka«) – poteze stroja temeljijo na modelih CB750F2-C oziroma CB900F2 letnikov 1979-1983, ko se je začelo kovati jeklo globalne motoristične revolucije. Takrat je šlo za filozofijo vrhunsko zmogljivega in udobnega športnega motocikla z delno vetrno zaščito, da je voznik vedno dobro čutil, s kakšno silovitostjo njegova boldorka premaguje naravne elemente. To je vedel denimo Freddy Spencer, ko je s takšno zverjo premagoval Barryja Sheena in Kinga Kennyja Robertsa. Da ne bo pomote – takrat je natančno projektirano štirivaljno japonsko srce, pripravljeno za dirke, zmoglo 145 konjskih moči pri stampedu 12.000 vrtljajev na minuto.  Z rdečimi oznakami na beli podlagi – in z rdečim okvirjem – je menda ta model vedno ponazarjal ponosno Japonsko, klasicističnim Evropejcem in nezainteresiranim Američanom pa je bil sčasoma na voljo tudi v črni ali diskretni modri barvni kombinaciji. Izstopali so čudoviti detajli na motorju, ni manjkalo lepo kovinsko niansiranih poliranih površin in podrobnosti, ob katerih zadrhti srce domala vsakemu ljubitelju motorističnih znanosti.

Črni mačo
Vozniku ponuja črni muskuloznež s poliranim agregatom udobno nizek sedež (790 mm) in klasično, le rahlo zaprto krmilo, ki ni preširoko in ne preozko. Po konstrukciji gre za klasično jekleno okvirno zasnovo, na katero je pritrjena dvojna aluminijasta nihajna roka, podvozje pa je vzmeteno z nastavljivimi vzmetnimi elementi znamke Showa. Na krakih vilic se bohotijo lepa zlata platišča, odeta v črne plašče Michelin Pilot Road 2, ki so se izkazali za izjemno izbiro za takšno vrsto motocikla. Beseda »klasika« dobi pri tem motociklu prijeten in udoben naboj, saj gre za sodobno različico nečesa že dobro znanega in tudi v zgodovini preverjenega.
Vgrajeno jekleno srce ponuja izgorevanju 1284 kubičnih centimetrov, pri 7500 vrtljajih na minuto zmore 85 kilovatov (116 konjskih moči) in navor, ki omogoča nezadržano pospeševanje tudi v najvišji prestavi  v nizkih hitrostih. Ko privijemo ročico za dodajanje plina, brni globoko in umirjeno, do približno 5000 vrtljajev na minuto pa deluje vse skupaj povsem krotko.

Voznost
Z njo smo brez skrbi manevrirali skozi tesnih zavojih, se prebijali mestno gnečo, ne da bi bolela leva dlan od sklopke ali da bi nam zaradi vibracij pometalo plombe iz zobovja. Ko je videla daljše ravnine, je veselo podivjala pri hitrostih čez 200 km/h. Popolnoma stabilno, kot da ni narejena za nič manj! Vodljiva in mirna, z varnimi zavornimi čeljustmi, ki jih prožimo kombinirano (CBS) in ki v primeru premočnega zaviranja same popuščajo intenzivnost ustavljanja (ABS). Na poteh se je izkazala še posebej hvaležna – z elektronskim vbrizgom je bila poraba nizka, tudi 5 litrov ni bila izjema, seveda pri lagodnem popoldanskem križarjenju v peti prestavi. No, če se je zahotelo bolj ostrega soočenja z asfaltom, ni bilo težav – vrstni štirivaljnik preko petstopenjskega menjalnika na zadnjo pnevmatiko prenaša 116 konjskih moči, kar na papirju ni veliko, v živo pa se zdi to ravno prava konjenica za izbruhe bencinskega egoizma ali pa igrive partnerske izlete. Če zapišemo, da je ta močna zadeva, ki zmore 117 Nm navora pri 6000 vrtljajih na minuto, povsem prijazna in ukrotljiva, ji ne delamo krivice – a vendarle je potrebno paziti, da se kdaj ročica za plin ne zasuče prehitro okoli svoje osi. Takrat se namreč prijazen in estetsko lepo izdelan agregat spremeni v živega hudiča, ki z zlatimi kopiti ukane marsikoga. No, vzmetenje je pri res agresivni vožnji udobno, vendar ne ravno radikalno trdo – a za povprečnega voznika deluje super.

Motocikel je na mestu vendarle »ne ravno najlažji« (264 kilogramov z 20-litrsko polno posodo goriva), a vsa teža izgine že pri nizki hitrosti, ko postane krotko vodljiv in udoben. No, lahkotna okretnost se pri visokih hitrostih spremeni v stabilno usmerjenost tega japonskega težkokategornega projektila – takrat pride zelo prav tudi polovični oklep, ki poleg lepo ukrivljene oblike ponuja tudi učinkovito zaščito pred zračnim tokom, če le voznik ni prevelik.

In kaj nas je navdušilo, poleg imidža, seveda? Oči smo si v večerni vožnji spočili na prijetno modro osvetljenih merilnikih, med vožnjo pa smo drobnjarije lahko pospravili v dva predalčka na konzoli, od katerih je eden celo opremljen s ključavnico. Na krajših poletnih izletih smo kopalke in brisačo lahko stlačili v velik predal pod sedežem.

Drugo mnenje:
Tako kot se za pravo Hondo spodobi, je tudi CB 1300 izrazito stabilna v zavojih in med zaviranjem – pohvalno, predvsem pa samozavest vzbujajoče. Njenih 264 kilogramov med manevriranjem težko spregledamo, zato bi utegnila začetnikom in začetnicam povzročiti kakšno preglavico. Kilogrami se tudi med vožnjo ne razblinijo povsem, a pravi izkušeni stari moto-mački bodo v njenem sedlu uživali v izzivu in mišicah, ki jih CB nudi. Konkreten kos motocikla se pelje navdušujoče športno, do popolnosti pa bo potrebno odšteti kak dodaten evro in nekoliko nadgraditi vzmetenje, da bo to omogočilo izkoristek celotnega paketa v vsej njegovi razsežnosti. (Mateja Pivk)