|
Določene stvari na tem svetu zlezejo v srce in pod kožo, ne da bi se človek tega sprva sploh zavedal. Zakaj so nam ljube, težko razložimo. Bolj ko seciramo dejstva in iščemo odgovor na tisti zakaj, bolj se ta izmika. Ena takšnih, ki se upira razumu, je Guzzijeva Breva 1100.
Besedilo: Mateja PivkFoto: Jurij Furlan Pred objetivom: Matjaž Hozjan Bosi po rosi Breva v primerjavi z japonskimi izdelki moto industrije namreč ni tehnološki presežek, v prisotnosti katerega bi sodobni »tehno-friki« omedlevali od navdušenja. Ni zadnji modni vrisk ali oblikovni biser, čeprav so jo pri Guzziju označili za »naked 21. stoletja«. Je velika, skoraj bikasta, na pogled deluje okorna in nikakor ne po okusu povprečnega sodobnega ljubitelja goličev. Oblikovno se zgleduje po manjši sestri, ki na sončni strani Alp nikoli ni bila izrazito priljubljena. Kar je druga težko dojemljiva skrivnost. Podobi velike Breve vlada zajeten prečen 90-stopinjski V agregat. Razkrečen kot kavboj štrli izpod skromne plastične dekoracije ob straneh prostornega rezervoarja. Prednje vilice ob prisotnosti tako razsežnih dimenzij agregata, rezervoarja in žarometa delujejo hecno drobne. Breva je oblikovno Guzzijevsko samosvoja, čeprav se tu in tam nad njo namršči tudi kak pravi guzzist. Odkar je Aprilia vtaknila svoj nos v Guzzije, ti niso več isti, pravijo. A če boste premogli tisti kanček sproščenosti in očem pustili, da se na njej pasejo brez predsodkov, boste ugotovili, da je lepo izdelana. Linija rezervoarja gladko zavalovi čez razkošen in udoben sedež ter se zaključi v mehko oblikovanem, a kljub temu skoraj športnem zadku z všečno zavorno lučjo LED in lepo zaobljenimi držali za sopotnika.
Blagodejno za živce
Ne glede na to, kako obračamo, mešamo ter pražimo okuse in preference moto-šminke, pa izgled motocikla vsekakor ne bi smel biti osnova za nakup. Stari in izkušeni moto-mački to vedo, mladiči se bodo naučili čez čas. Ker si Brevina cena zagotovo ne zasluži oznake »nekaj malega in drobiž« in si jo slednji le težko privoščijo, ne sodijo v ciljno skupino kupcev. Zato so pri Guzziju mnogo več truda posvetili pravemu bistvu motocikla. Voznim lastnostim. Breva je med vožnjo prijetna in sproščujoča kot topel kakav pred spanjem, hladen morski vetrič v razgreti poletni noči in bosonogo maširanje po rosni travi. Nič novega, a vendar tako prijetno! Breva je nezahtevna, udobna in dobrodejna. Preprosta skoraj kot veliki skuter, a kljub temu ponudi mnogo več.
Volovsko srce
Guzzi se, za razliko od velike večine motociklističnih hiš, ki v bitki za kupce presegajo tehnološke in tehnične meje, pa tudi same sebe, rad drži pretežno ustaljenega recepta. Zakaj tudi ne? Deluje. Tako kot njihov klasičen, vstran brcajoč 1064-kubičen V agregat, ki poganja veliko Brevo. Papirnatih 86 konjskih moči in dobrih 86 Nm navora pri 6000 vrtljajih na minuto bo dovolj, da ob pogumnem obratu ročice za plin s sedeža sname celo voznika. Vožnja v dvoje? Še lepše, še boljše. Kljub temu, da gre za starejši, preizkušen agregat, je ta opremljen z zgledno sodobno tehniko, kot so Marellijev elektronski vbrizg goriva (seveda), elektronsko nadzorovan »twin spark« vžig, trosmerni katalizator in sonda Lambda. Agregat je odziven in enak tistemu v bolj športno usmerjenem Grisu, ki smo ga z velikim navdušenjem vozili maja lani. Le primarni prenos pri Brevi je nekoliko daljši, prav tako tudi prestave, saj je za razliko od Grisa Breva bolj potovalno usmerjena. Temu primeren je tudi menjalnik. Ta se ne zatika, je dovolj natančen, a mehak. Prožnost litrskega agregata podpira tudi največje lenuhe. Iz zavoja se bo odpeljala tudi, če bodo vrtljaji padli pod 2000. Od 3000 do 6000 vrtljajev agregat vleče z močjo trmastega vola, nato pa pri 7800 vrtljajih doseže največjo moč. Tu piš vetra odpihne (manjvrednostni) občutek, da sedimo (samo) na udobnem golem semi-potovalniku. Čeprav se pri Guzziju z Brevo trudijo postaviti se ob bok Bavarcem in ponujajo z motociklom tudi sistem ABS, za vzdrževanje nezahteven kardan in (pre)bogat onboard računalnik, jim to v celoti ne uspeva, kot bi želeli. A ni bojazni, da bi pri Guzziju bitko izgubili zaradi nekonkurenčnosti motocikla. Kajti Breva se pelje predobro, da bi lahko podvomili vanjo. Čeprav to na prvi pogled presneto zvito skriva.
Krača
Breva je sorazmerno obilna dama. Njena suha masa znaša 231 kilogramov. Je za nekaj kilogramov težja od Grisa, a zaradi nizkega težišča in malce krajše medosne razdalje morda celo za drobno piko okretnejša. Okvir je jeklen, cevast. V zavoj se uleže z lahkotnostjo športnika, vendar ne pada. Vzbuja zaupanje in pomirja. Je stabilna, a ne trmasta, saj ubogljivo sledi napotkom tudi, ko želimo hitro menjavo smeri vožnje. Presenetilo je Brevino vzmetenje. Tako kot cel motocikel tudi to ni resen tehnološki presežek, a je značaju motocikla v celoti doraslo in v resnici voznika nikoli ne pelje žejnega čez vodo. Motocikli doma v »la bella Italia« sicer slovijo po odličnem vzmetenju tudi v segmentih, kjer nekateri Japonci šepajo, a na potovalno usmerjenem goliču smo kljub temu pričakovali nekaj kanček bolj »črevastega« - če povemo po resnici, kot nas je učila mama. Pri Guzziju so z iskricami v očeh povedali, da je sistem vzmetenja zasnovan posebej za Brevo. Za vrhunsko vodljivost in stabilnost v zavojih tudi med športno vožnjo, pravijo. Umeščeno v segment potovalnih goličev in nekoliko bolj po domače, izza šanka povedano pa: »Pelje se superfajn za tolk obilno kračo, kot je.« Odstopanja osebnih preferenc in potreb od tovarniških nastavitev bodo vozniki lahko izravnavali z nastavljanjem prednapetosti vzmeti na prednjih vilicah in na popolnoma nastavljivem zadnjem blažilcu.
Ergonomija Breve je usmerjena v udobje. Pa naj gre za voznika ali sopotnika. Pohvalno, saj se na slednjega v segmentu goličev vse prepogosto pozablja. Krmilo je široko in visoko, skorajda »cruisersko«, z ravno prav mehkima ročicama sklopke in zavore, da tudi med mestno vožnjo v koloni roke in dlani ne bodo utrujene. Sedež je razkošno širok, a nizko nameščen in dovolj mehak, da Breva tudi pripadnicam lepšega spola ne bo povzročala težav. Sopotnikov sedež je večji kot na Grisu, zgledno udoben ter oblikovan tako, da med zaviranjem sopotnik ne leze naprej.
Stranske ročice za sopotnika so konkretne, mehko oblikovane in lepo sedejo v dlan, pa tudi dovolj visoko so nameščene, da vožnja ne postane naporna že po prevoženem kilometru ali dveh. Stopalke sopotnika so nameščene dovolj nizko, da tudi po daljšem izletu noge ne bodo bolele. Vozniku je odmerjeno nekoliko manj udobja, saj so zaradi globokih nagibov, v katere Breva pada z velikim navdušenjem in brez kančka napora, stopalke nameščene višje in terjajo bolj pokrčen položaj nog. Dolgonogi bodo na daljših potovanjih morali malce potrpeti, kratke in srednje dolge izlete pa bodo preživeli brez težav.
Cel »keson« podatkov
Brevina armaturna plošča je poglavje zase že zaradi svoje razkošnosti. Sestavljajo jo trije analogni merilniki – merilnik hitrosti, merilnik vrtljajev in merilnik količine goriva; serija opozorilnih indikatorjev – prosti tek, temperatura olja, vklop vseh štirih smernikov in vklop posameznih smernikov; ter deljen zaslon LCD. Ta vozniku postreže s celo goro podatkov, ob kateri bo zardel vsak nekoliko starejši osebni avto srednjega razreda. Tu so: ura, temperatura zraka, dva števca dnevno prevoženih kilometrov ter odometer, povprečna poraba goriva, povprečna in najvišja hitrost ter trenutna hitrost vožnje. Med podatki na zaslonu skačemo s pomočjo gumba na levi ročici krmila – oblikovna zasnova je enaka kot pri modelih znamke Aprilia. A to ni vse. Kajti »onboard« računalnik ima v rokavu še nekaj asov, le dokopati do njih se je nekoliko težje. Računalnik namreč ponuja dodaten meni, z možnostjo osebnih nastavitev, nastavitvijo jezika, štoparico in ostalimi pritiklinami, ki se bodo marsikateremu motoristu stare šole zdele popolnoma odveč na motociklu tega razreda. Nam se zdi simpatično prikladen način razvajanja voznika in se ga ne bi branili. Le vstop v meni terja uporabo dodatnih gumbov na armaturni plošči in vešče upravljanje z gumbom na ročici. Novi lastniki bodo tako potrebovali (kar) nekaj potrpežljivosti – tako pri branju navodil, kot pri manevriranju po meniju. Guzzi torej rad skrbi za svoje kupce in jih pestuje, zato ni skoparil. Kljub razkošnosti pa armaturna plošča ne odstopa od dimenzij, ki smo jih sicer vajeni na motociklih tega razreda. Morda bi bilo odstopanje »v plus« celo zaželeno, saj je armaturna plošča edina vetrna zaščita, ki je vozniku na voljo serijsko.
Lahko nad čem potarnamo?
Prijetnost in nezahtevnost Breve nekoliko skisa njen neuglajen kardan. Pretikanje v nižjo prestavo terja pozornost in pazljivost. Kaj hitro se lahko zgodi, da bo Breva prav trmasto ritnila in brcnila kot užaljena mula. Menimo, da bi Breva svoje poslanstvo kot izrazito prijeten goli potovalnik do popolnosti uresničila z zobatim jermenom – ta je za vzdrževanje prav tako nezahteven kot kardan, a mnogo bolj mil. A ker Breva kot celota kljub karadnu še vedno ostaja tako lahkotno prijetna, ji tudi njenega občasnega ritanja nismo zamerili in smo zelo ZA.
Za:
Udobje brez sklepanja kompromisov pri vzmetenju
Okretnost in lahkotnost
Prožnost agregata
Proti:
Grob kardanski prenos Povezava: Tehnični podatki in slike |
