|
Yamaha že devet let blesti na trgu s svojim paradnim konjem, modelom YZF-R1. V letu 2007 so pri Yamahi na trg poslali že peto generacijo tega super športnega motocikla. Zmogljivosti so iz leta v leto večje, motocikel pa pri tem postaja vse bolj obvladljiv in kultiviran.
Besedilo in foto: Sašo MiklavčičSkušnja premoči Pri Yamahi so prvi model YZF-R1 predstavili leta 1998. Motocikel je hitro postal pojem športnosti, z leti pa je pridobil legendarni sloves in postal zgled konkurenčnim proizvajalcem. Prvi modeli so bili zelo surovi in športno ostri, zato so za obvladovanje zahtevali obilo izkušenj voznika. Tudi danes je motocikel brezkompromisen, vendar bistveno bolj obvladljiv in okreten kot nekoč ter prijaznejši do uporabnika.
Prepoznavna…
Yamaha YZF-R1 je motocikel, ki ga ne moremo zgrešiti. Oblika je bila zasnovana že pri prvem modelu in je z leti le pridobivala vsakič lepši in agresivnejši videz. Pri Yamahi so s spretnimi oblikovalskimi prijemi znali slediti trendom in zahtevam trga. Zašiljen prednji del motocikla je poudarjen s kompleksnim dvojnim žarometom, sestavljenim iz dveh leč pod skupnim steklom, ki motociklu daje videz besne ose. Reže za zajem zraka se tokrat stikajo z žarometi, kar jih optično nekoliko poveča. Ogledala so pritrjena na rob vetrobrana, ki nudi dovolj vetrne zaščite le, če smo res globoko nagnjeni in dobesedno ležimo na rezervoarju. Oklep je oblikovan v skladu z zahtevami aerodinamike pri velikih hitrostih, zato ima R1 nameščene stabilizatorje, ki zračni tok usmerjajo tako, da motocikel potiska k tlom - zelo dobra poteza. Oklep je prvi vseh barvnih različicah dvobarven, razen pri črni izvedenki. Armaturna plošča je moderno zasnovana, z enim velikim analognim prikazovalnikom motornih vrtljajev in dvema prikazovalnikoma LCD. Eden prikazuje hitrost, drugi pa skupne prevožene kilometre, dva dnevna števca kilometrov ter temperaturo hladilne tekočine in zunanjo temperaturo. Osvetlitev armaturne plošče je v prijetni modri barvi. Krmilo je zelo ostro, športno nameščeno. Za njim je dvodelen rezervoar goriva, ki drži 18 litrov. Rezervoar je postavljen na zdaj že legendarno prepoznavni Yamahin okvir Deltabox. Voznikov sedež je športno ozek in v zadnjem delu razcepljen na dva dela. Položaj sedenja voznika je v pričakovanjih za tak motocikel. Stopalke so nameščene visoko, krmilo je tam, kjer ga pričakujemo. Kljub preko 190 cm telesne višine, sem se na motociklu počutil dovolj domače za vožnjo. Zadnji sedež je sicer prisoten, stopalke tudi, a verjemite, da na tem motociklu ne želite biti sopotnik, saj je to lahko že na povprečno dolgih izletih muka. Pod sovoznikovim sedežem je speljana dvojna izpušna cev, ki oblikovno dopolnjuje krasen izgled zadka motocikla. Med cevi je stisnjena zadnja luč iz LED diod, ki močno osvetljuje motocikel. Nosilec registrske tablice je hkrati tudi nosilec smerokazov in kar kliče po odstranitvi.
Tehnično odlično podkovana
Agregat motocikla je po svoji zasnovi že dolgo znan. Gre za štiritaktni vrstni štirivaljnik z 998-kubičnimi centimetri prostornine. Agregat diha preko štirih ventilov na vsakem valju, in sicer so po novem izdelani iz titana. Sesalni merijo 31 mm, izpušni pa 25 mm. Za odmik skrbijo aluminijaste vzmeti. Agregat zmore 180 konjskih moči pri 12.500 vrtljajih v minuti. Pri hitrostih nad 200 km/h se zaradi pritiska vsesanega zraka ta moč poveča še za 9 konjskih moči, torej na skupno spoštljivih 189 KM. Delovanje agregata v celoti nadzoruje elektronika s celim kupom raznih senzorjev. Yamaha je lansko leto z elektronsko nadzorovanim dodajanjem plina YCC-T (Yamaha Chip Controlled Throttle) pri modelu R6 zaorala ledino v športnem motociklizmu. Z modelom YZF-R1 pa so šli še korak dlje in predstavili še sistem za elektronski nadzor dotoka zraka YCC-I (Yamaha Chip Controlled Intake). Sistem je pri tako imenovanem civilnem motociklu prvič na voljo in omogoča prožnost motorja v kar največjem možnem razponu vrtljajev. Tako agregat vsesava zrak v nižjih vrtljajih preko 140 mm dolge cevi, v območju višjih vrtljajev pa preko 65 mm cevi. Izpuh motocikla je seveda opremljen z značilnim Yamahinim EX-UP ventilom, ki nadzoruje pretok izpušnih plinov. Prav tako je v izpuhu nameščen senzor kisika, ki omogoča čistejše izgorevanje. Podatke vseh senzorjev zbira in obdeluje glavna enota ECU, ki optimizira delovanje agregata in skrbi za največjo možno moč. Menjalnik je šest stopenjski, nekoliko pa smo pogrešali indikator prestave. Sklopka je več ploščna v oljni kopeli, YZF-R1 pa ima tudi drsečo ali »anti-hopping« sklopko, da nam pri hitrem prestavljanju navzdol zadek motocikla ne poskakuje. Končni prenos moči na zadnje kolo je preko verige.
Okvir motocikla je znani Yamahin DELTA BOX, aluminijast odlitek v enem kosu. Stene okvirja so povečini debele 2,5 mm. Pri Yamahi so odpravili preveliko togost okvirja s kontrolirano fleksibilnostjo na conah, kjer je to potrebno. Preveč tog okvir vozniku ne daje dovolj informacij o dogajanju z motociklom, zato je bil ta poseg nujen. Zadnja nihajka je na videz ogromna, a le na ta način so inženirji lahko dosegli želeno vzvojno togost, ki je kar za 30 odstotkov večja kot pri predhodniku. Omogoča boljšo vodljivost in dovoljuje večje pritiske na kolo pri pospeševanju iz ovinka.
Dirkaško opremljena
Oprema tega motocikla je več kot očitno namenjena dirkališču, saj vse komponente omogočajo nastavitve po lastnih potrebah voznika in tako individualizacijo celotnega motocikla. Prednje vzmetenje opravljajo obrnjene upside-down vilice, s kraki premera 43 mm. Vilicam lahko nastavljamo prednapetost, povrat in blaženje, kar lahko storimo tudi z zadnjim blažilnikom, ki je na nihajko pritrjen progresivno preko vzvodov. Zavore motocikla so prava poslastica, saj vas preprosto ne morejo pustiti na cedilu. Spredaj sta nameščena dva zavorna koluta premera 310 mm, vanju pa grizeta šestbatni zavorni čeljusti. Posebnost so zavorne ploščice, ki so ločene za prednja dva batka in posebej za zadnji batek v čeljusti. Seveda so čeljusti in zavorni cilinder na ročici zavore radialno vpeti. Zadnja zavora je sestavljena iz 220-milimetrskega koluta, ustavlja pa ga dvobatna čeljust. Klasika. Pnevmatike so za ta razred motociklov standard, spredaj najdemo dimenzijo 120/70 ZR 17, zadaj pa 190/50 ZR17. Nova so tudi petkraka platišča iz lahke litine. Za lažje speljevanje nad podajanjem moči skrbi elektronika, saj bi sicer motocikel prehitro ušel izpod zadnjice. Ob hitrem prestavljanju navzdol pomaga anti-hopping sklopka. Na krmilu je seveda že serijsko vgrajen obvezen blažilnik krmila.
Zelo, zelo hitra
Ko smo motocikel prevzeli od uvoznika, je bil prvi občutek strahospoštovanje. Imeti 189 KM pod seboj je veliko veselje že v avtomobilu, kaj šele na motociklu. Položaj voznika je v pričakovanjih, prijetno pa me je presenetilo, da sem kljub svojim 192 cm telesne višine našel zadovoljivo udoben položaj, ki me ni utrudil niti po 300 prevoženih kilometrih v enem dnevu. Stopalke so nameščene visoko, a dovolj nazaj, da sem z nogami udobno počival na njih. Odlično se da nastaviti ročico zavore in prestav, kar sem seveda hitro storil. Po nekaj metrih vožnje pa smo ugotovili, da gre za zelo vozno zverino, ki je lahko zelo kultivirana, če voznik to želi. V utripu mestne vožnje smo se vozili kot z vsakim motociklom, večinoma v drugi in tretji prestavi. Spremembe smeri so igrive in lahkotne. Pri speljevanju z mesta v delovanje agregata motocikla posega elektronika, saj agregatu ne sprosti celotne moči kljub polnemu odpiranju plina in tako odpade ostro speljevanje z obilico dima. Vseeno pa lahko pridemo na svoj račun, saj agregata elektronika ne zamori preveč. Kolikor ga že, je le za varnost voznika in okolice, a pospeški so kljub temu nezemeljski. Ko se je cesta odprla, se je dvignil tudi tempo vožnje. Yamaha YZF-R1 je zelo odzivna, voznika uboga na vsak migljaj. Hitrost narašča dobesedno vzporedno z odpiranjem ročice plina. Motocikel je odlično vodljiv po vseh vrstah ovinkov, najbolje pa smo se počutili na srednje odprtih, kjer še ni potrebno skakati iz ene lege v drugo.  Pri iskanju mejnega nagiba, oziroma ko smo poskusili brusiti stopalke, je motocikel hitro zdrsnil, če pnevmatike niso bile dobro ogrete. Yamaha YZF-R1 je doma v globokih nagibih, stabilno drži smer in dopušča tudi grobo popravljanje smeri. Drznost smo poskusili tudi z občutkom zavirati v zavoju in prednje kolo presenetljivo ni izgubilo stika s podlago. Hitro menjavanje smeri v zaprtih ovinkih tipa »kačje ride« za motocikel ne predstavlja nobenih težav, prej se navadno utrudi oziroma naredi napako voznik. Zaviranje je pravo veselje, saj v vseh pogojih motocikel ustavimo hitro in natančno. Nepotrebnega siljenja zadka k višku nismo opazili, je pa motocikel seveda z lahkoto dvigniti - je kratek in ima lahek zadek. Nekoliko bi pograjali trdo ročico sklopke, a smo se seveda tudi tega hitro navadili.
Pri vožnji z Yamaho YZF-R1 je ves čas potrebno nadzorovati hitrost, saj smo v dveh sekundah lahko več kot dvakrat nad zakonsko omejitvijo hitrosti. Tako v prvi prestavi dosežemo neverjetnih 167 km/h, v drugi 230, tretji preko 260. Motocikel naj bi dosegel 300km/h, a prikazovalnik hitrosti preverjeno kaže »le« do 299 km/h. Preganjanja po avtocestah postanejo dolgočasna, saj se meja adrenalina nevarno dviga. Najprej se vozniku »dogaja« pri 200 km/h, kmalu pri 230 km/h, 260 km/h… Prostora za napake predvsem drugih udeležencev pa je vse manj oziroma ga ni več. Zanimivo je, da motocikel pri visokih hitrostih tako brezkompromisno pospešuje, da se komaj obdržimo v sedlu. Tudi pri 260 km/h se močno občuti pospeševanje. Skoraj bi prisegli, da je pri sunkovitem pospeševanju pri 240 km/h prednje kolo izgubilo stik s podlago. Zaviranje pri tako visoki hitrosti ne predstavlja posebne težave, res pa se ni pametno dvigniti izza vizirja pri hitrostih nad 260 km/h.
Za konec
Yamaha YZF-R1 je s prenovo modela zadela v črno tako pri kupcih kot pri konkurenci. Motocikel, ki ga imajo lahko ostali za zgled, je nabit z moderno tehnologijo, odličnimi voznimi lastnostmi in veliko močjo. Veseli bi bili tudi preizkusa na dirkališču, a žal smo v naši ljubi državi glede tega močno omejeni. Le tam bi lahko iz motocikla iztisnili približno tisto, kar zmore. Na cesti pa ima YZF-R1 ogromno rezerve. YZF-R1 je statusni simbol in hrana za dušo. Je motocikel, ki si ga kupujejo otroci bogatih očetov in se z njim razkazujejo. Le redki so sposobni iz nje iztisniti tisto, kar v resnici zmore. To pa na cesti že dolgo ni več mogoče, saj so ti športni motocikli v prvi vrsti namenjeni dirkališču.
Za:
Odlična vodljivost
Sodobna tehnologija
Proti:
Trda ročica sklopke Povezava: Tehnični podatki ter slike |
