Buell Ulysses

Motor - Testi motorjev

Prispeval: revija motorist

Sobota, 27. januar 2007

Buell je znan po dokaj eksotičnih dvovaljnih cestnih srboritezih, zato je pred dvema letoma z napovedjo modela Ulysses močno presenetil. Napovedal je namreč vstop v segment, kjer kraljujejo 950-kubični KTM, BMW R GS in zadnja leta tudi Ducatijeva Multistrada in morda Suzukijev V-Strom. Ko smo tokrat vozili Ulyssesa, smo ugotovili, da obstajajo tudi znotraj tako ozkega segmenta močne razlike – ta se je namreč izkazal za športno naravnanega, čvrstega, stabilnega in močnega pri pospeševanju. Zabaven potovalnik, ki se ne brani solo preizkušenj okretnosti po zavitih ridah. Odličen je.
Čvrst in vročekrven Američan

Na prvi pogled je jasno, da gre za robato zverino, ki je bratranec cestnih razbijačev Lightning in Firebolt – zaščitena dvojna luč, ščitniki rok, plastičen visoko nameščen blatnik prednjega kolesa (spredaj in zada), kombinirane pnevmatike… V primerjavi z majhnima in kompaktnima streetfighterjema je potovalni Odisej nekoliko večji. Izdelovalec je namreč predvsem povišal, a tudi podaljšal ogrodje z namenom sestave potovalnega supermotarda, namenili pa so mu 103-konjski 1203-kubični dvovaljnik Thunderstorm zasnove V, z dvema ventiloma na valj, zračno hlajen in z bogatim navorom, okoli 120 Nm. In veliko zvoka!!! Sami zaščitni znaki motorjev, kot je BMW GS recimo – a obenem 17-palčna platišča in vzmetenje, primerno predvsem za asfalt in prašne, a čvrste ceste!

Na zadnjem delu je bil na testnem biku nameščen nosilec za kovčke s ploščo, ki lahko sluzi kot dodaten nakladalni prostor na zadnjem delu sedeza, lahko pa jo s preprostim manevrom mehanizma postavimo pokonci, da sprosti ultra udoben in prostoren sedez za sopotnico in sluzi kot naslonjalo med sopotnico in zadnjim kovčkom – pri tem pa zagotavlja še prijetno oblikovano drzalo za sopotnico. Na trebuhu je razvlečen izpušni lonec, v katerega sta speljani zajetni cevi iz grmečega dvovaljnika – tako so inzenirji maso potisnili čimbolj dol, obenem pa so v lonec vgradili sistem s spremenljivo dolzino izpušne cevi, da so zagotovili optimalen pretok v različnih rezimih delovanja motorja. Pogled na krmilo, ki je ojačano s prečko, je razkril tudi uganko, ki smo jo reševali naslednjih deset minut – izdelovalec je namreč zagonsko ključavnico dal na nenavadno mesto, na levo stran maske in zarometov, vendar je bila nameščena tako nizko in skrita, da je ob prvem obhodu nismo opazili. Zadnje vilice, ki so obenem tudi posoda za olje, blazi vzmet z nastavljivo prednapetostjo za prilagoditev voznje v solo ali v dvoje. Moč motorja na zadnje kolo prenaša polkilogramski zobati jermen – rešitev je idealna za cestno voznjo, saj jermen ne cuka, kot veriga ali kardan, obenem pa tudi ne blokira zadnjega kolesa, kot se hitro zgodi na bolj togih sekundarnih prenosih. Kako se obnese v dolgotrajni voznji po neasfaltiranem terenu zal nismo mogli preizkusiti.

Inovativna zasnova

Povečali so okvir, ki je v svetu motociklizma še vedno dokaj nenavaden – močan in votel, da se v njem najde tudi prostor za gorivo (priblizno 17 litrov), obenem pa prevlečen z zaščitno umetno maso. Tisti, ki Buella še niste peljali, si lahko le mislite, kako okreten je lahko motocikel, ki na vrhu ogrodja nima pritrjene posode za gorivo – mi vam pa to lahko le potrdimo! Šele v drugo pritegne pogled nenavadna zavora s 375-milimetrskim kolutom in 6-batno čeljustjo spredaj, nameščena na popolnoma nastavljive obrnjene vilice Showa s hodom 165 mm – en orjaški kolut je pritrjen na obod platišča in pred prvo voznjo je bilo veliko ugibanja, kako bo zadeva ustavljala. Zavora je delovala zelo učinkovito, s takšno pritrditvijo pa so inzenirji dosegli tudi manjšo nevzmeteno maso spredaj – prihranili so kar tri kilograme.

Udobni mišičnjak

Po zagonu pozdravi prava drum&bass pesem za ušesa. Globok basovski zvok in bogate vibracije odlikujejo Buella na mestu (kot se za Harleyjevsko potomstvo spodobi). Videti je, da stroj komaj čaka odpiranje plina po asfaltni podlagi in ropotanje čez ovinke. No, tudi voznik je lahko ob takem stroju nestrpen in poln pričakovanj. Sedenje je zelo udobno tudi za velikane, ki si nismo upali niti sanjati, da se bomo kdajkoli v zivljenju uspešno zlozili na kakšnega Buella – ta je pa celo UDOBEN! Sedez je dolg in širok, z lepo oporo, prostor za stegnenice in kolena je ergonomičen. Prva prestava je dovolj dolga za speljevanja po mestu, ne da bi se bilo ze takoj potrebno ukvarjati s pretikanjem, čeprav smo šele zapustili semafor. Menjalnik je natančen in zanesljiv (zahvaljujoč tehnologiji iz dirkalnih avtomobilskih menjalnikov), prav tako tudi sklopka, ki ima lazje vzmeti – če mu kdo očita glasnost in trdost (kar do neke mere drzi), je bodisi kakšna pomehkuzena “baba”, ali pa je gluh za zvoke, ki jih oddaja sam motor. Brez ropotanja pri takšni zadevi pač ne gre – pa prav prijetno prede! Med voznjo lahko res velike voznike nekoliko iritira le krmilo oziroma dodatki na krmilu – ročice in drzala so dimenzionirani za “ne ravno lopataste roke”, če bi ga kupil kak velikan, mu svetujemo zamenjavo. No, dokaj tanki ročaji se sčasoma lepo ulezejo v dlan in kmalu niti malo nismo več pogrešali česa debelejšega.

Solo ultima!

V mestu in na regionalnih ter zavitih in vijugastih cestah je Ulysses pravi gospodar asfalta. Z visokim sedenjem, globokim basom in okretnostjo ter surovo močjo v srednjem območju vrtljajev daje občutek gospodovanja cesti, komur se prikaze v retrovizorju, temu se ne piše dobro! Motor suvereno vleče v vsem delovnem področju, hitrosti nad 150 km/h pa lahko postanejo za voznika naporne – pa ne toliko zaradi vetra, kot zaradi visoke postave motocikla in sorazmerno agresivno, pod ostrim kotom, postavljenih vilic, ter zaradi kratke medosne razdalje (1370 mm). Kljub temu – če ga dobro primeš, je uzitkarski tudi pri visokih hitrostih, le ustrašiti se ga ni pametno. Pač ni ravno cestno-hitrostna vodena raketa s stabilnostjo za drvenje blizu 300 km/h po ravnem. Tudi v dvoje je povsem uporaben, vendar je zaradi geometrije in višine ter lege zadnjega sedeza, ki je močno pomaknjen nazaj, potrebno pri prvih kilometrih biti previden. Sopotnik in morebiti polni potovalni kovčki namreč tezišče premaknejo močno nazaj, zato motocikel izgubi opevano okretnost, zaradi katere ga hvalimo pri voznji solo in po mestu (brez prtljage). Motocikel je porabil izredno malo goriva tudi, ko smo ga priganjali. Vanj namreč ni steklo več kot 7 litrov na 100 kilometrov. Glasen je tudi, ko ga izključite – za to skrbi ventilator, ki zagotavlja pretok zraka za hlajenje motorja, saj se rad vrti še nekaj časa po izklopu.

Na kratko

Zelo ZA++! Všeč nam je bila okretnost, voznost, poraba, zvok, navor, moč, menjalnik, tudi to, da takih motociklov na naših cestah ni pretirano veliko. Buell Ulysses ni poceni, a ponuja veliko uzitka.

Besedilo: Simon Ručigaj

Foto: Mateja Pivk

< Prejšnja		Naslednja >