Test: Aprilia Mana 850

Besedilo: Mateja Pivk
Foto: Aprilia

Evolucija
In so »peglali«. Iz modelne sezone v modelno sezono so najbolj strupeni in tehnološko dovršeni športniki dobili nekaj konjev, za piko bolj strupene zavore in izgubili kak kilogram. Potovalniki so v nekaj letih postregli z malim morjem različic in nadgradenj zavornega in pogonskega sistema, pa vendar niso ponudili nič pretresljivega. Največji dolgčas je vladal v srednjem segmentu goličev – 50 kubikov gor, nekaj šminke in že smo nared za novo sezono. Se še komu zdi popolnoma razumljivo, da kupci motocikle izbirajo na podlagi kataloških tehničnih podatkov in videza?

Drznejši korak je leta 2005 naredila Honda z Zoomerjem, ki je na slovenskem tržišču zaradi nenavadnosti oblike pogorel v prodajnih številkah. Slovenci smo pač staromodni in neradi odštejemo kak evro več za tehnološko dovršeno igračo, ki ne prinaša družbeno-statusnih bonitet, pač pa samo ugodnejši vpliv na okolje. Leto kasneje je sledila Yamaha - R6 in »ride by wire«. Šele nato se je nekdo spomnil, da bi bila možnost nadzora oz. izbire načina delovanja agregata res strašno prikladna zadeva na močnejših cestnih motociklih. Pa je prišel Suzuki in na svojem super športnem litrašu ponudil tri režime delovanja – enega za nizke prelete, enega za dežne razmere in enega za popotovanja in skromnejšo porabo.  

Kljub celi gori teh in onih pritiklin, potovalnim računalnikom, ABS-om, ESC-jem in EV-om, pa so na največji odpor med motoristi naleteli prav samodejni menjalniki. Nešteto študij in prototipov, a nobenega serijskega motocikla s samodejnim menjalnikom. Le eksotični izpeljanki FJR in Goldwing, ki pa nista poželi velikega navdušenja – čeprav sta obe izrazito potovalo umerjeni, so kupci v večini primerov posegli po izpeljanki s klasičnim menjalnikom. A letos smo po koprskih ulicah vijugali s trikolesnim nagibajočim se skuterjem – počeli nekaj, kar je bilo pred dvema letoma rezervirano za butične semi-konceptne roadsterje, za katere je potrebno odšteti vsaj po 50.000 € in vsekakor niso dosegljivi sleherniku. Svet se vrti vse hitreje in jutri bo mogoče čisto vse.

Serijska proizvodnja Mane je bila napovedana že za letošnjo pozno pomlad, še več - sredi poletja naj bi ga v roke že dobili prvi slovenski novinarji, a motoristične debate za šankom se niso spremenile – CVT je za »pussy-je« in pravi motoristi imajo radi ročico sklopke in prestavno stopalko in pika. Ne vemo sicer zakaj, če pa bi lahko na njenem mestu vendar imeli ročico zadnje zavore, ki bi jo mnogo lažje dozirali kot z nogo, a pustimo osebne preference. O okusih se ne debatira, so rekli že stari Rimljani in motoristi pač radi pretikamo prestave in s stopali šarimo naokoli. Prav zato je serijska proizvodnja motocikla s samodejnim menjalnikom tudi danes označena kot precej pogumna poteza.

Aprilia Mana 850 združuje nekaj posrečenih motorističnih in skuterskih pogruntavščin v enem paketu. Italijanski design, veliko prtljažnega prostora, vozljivost, veliko navora (to imamo radi) in samodejni menjalnik. Pa ne kar kakršenkoli brezstopenjski CVT, ampak takšen, ki smo jih bolj vajeni v svetu avtomobilizma. Govora seveda ni o zmogljivosti, saj je iz elektrosnko nadzorovanega menjalnika mogoče iztisniti mnogo več, kot bi človek ob besedi »samodejni« ali »CVT«  pričakoval, pač pa o načinu delovanja in izbiri, ki jo ponuja uporabniku. Ta lahko izbira med tremi režimi delovanja – sekvenčnim, samodejnim in polavtomatskim. Samodejni režim ponuja tri načine delovanja – športnega, ki pretika prestave hitro in bo primeren za dinamično vožnjo, dežnega, ki bo poskrbel, da tudi na mokri cesti ne bo spodrsavanja pogonskega kolesa, in potovalnega, ki bo omogočal umirjeno in uživaško vožnjo ter tako poskrbel za kar se da skromno porabo goriva.

Pri Apriliji seveda niso pozabili povedati, da je Mana 850 »state of the art«, prava umetnina na področju motociklistične tehnologije. Zaenkrat ne moremo oporekati, da gre za strašansko posrečeno in pogumno kombinacijo sicer že znanih, a malce dodelanih pritiklin in rešitev, katerih v takšnem sestavu še nismo srečali. Nekaj takega kot, ko smo se pred mnogimi leti praskali po glavi in spraševali, zakaj proizvajalci moto oblačil ne uporabljajo gore-texa in ostalih posrečenih pogruntavščin, ki so takrat že precej ugodno prosperirale v svetu gorniške konfekcije.

Za koga?
Mana je tehnološko in oblikovno začrtana kot prava Aprilia. O tem ni dvoma. V njej bomo opazili poteze, tako značilne tudi za Tuona in Shiverico, a je nikoli zamenjali za omenjena modela. Je sama svoja in prepoznavna. Ker je Mana drzna, a posrečena poteza, bo zanimivo spremljati, komu vse bo sedla v srce. Zaradi samodejnega menjalnika, okretnosti in ugodnih prtljažnih rešitev bo zagotovo potegnila nekaj navdušenja s strani pristašev velikih skuterjev. Iz enakega razloga bo po godu izletniško nastrojenim motoristom, ki uživajo v požiranju kilometrov, ljubijo udobje in so preleni za pretikanje prestav. Všeč bo umirjenim ljubiteljem tehnoloških novosti in Aprilia navdušencem, ki menijo da Tuono brca preveč, Pegaso pa premalo. Takšni bodo izbirali med Shiverico in Mano.

Tehnikalije (okvir)
Manin 90-stopinjski vzdolžni V twin je kompakten. Postreže z dobrimi  76 konjskimi močmi pri 8000 vrtljajih, kar je za značaj in namen motocikla mnogo več kot dovolj. Hiter in učinkovit menjalnik je bil razvit posebej zanj. Količina strupenih emisij v izpuhu odgovarja strogim Euro 3 normativom – zahvaljujoč dovršenemu elektronskemu vbrizgu goriva, sondi Lambda in katalizatorju v izpušnem sistemu. Mano so izstrelili po poti, ki jo je začrtala Shiverica z računalniškim nadzorom delovanja agregata, ki skrbi za dovolj veliko mero civiliziranosti le-tega, ter stopili še korak dlje. Agregat je v celoti izdelan »znotraj hiše« in pri Aprili so neskončno ponosni na svoj izdelek.

Elektronsko nadzorovan sekvenčni menjalnik vozniku ves čas omogoča varno izbiro enega izmed dveh programov pretikanja  - sekvenčnega ali popolnoma samodejnega, tudi med vožnjo. Samodejni poskrbi da je poraba zmerno skromna, ter da agregat v vseh treh možnostih »mappinga« ves čas servira kar največ moči in navora. Zavorna moč agregata je v tem načinu delovanja nekoliko manjša kot med uporabo sekvenčnega menjalnika, kar si je modro zapomniti, preden sedemo na motocikel. Sekvenčni menjalnik ponuja sedem »prestav« in omogoča pretikanje s pomočjo stikal na krmilu ali stopalke – ta je ostala tam, kjer jo najdemo na vseh klasičnih motociklih.

Jeklen cevast okvir motocikla so pri Apriliji razvijali vzporedno z agregatom. Za boljšo usklajenost obeh in vrhunske vozne lastnosti, so povedali mojstri. Aluminijasta nihajke je v lateralni osi nekoliko zamaknjena, prostor za agregatom pa zapolnjen z izpušnim sistemom – motocikel je tako bolj kompakten. Tako kot se za Italijana spodobi, ima tudi Mana kompaktno, a športnejše vzmetenje. Spredaj ima nameščene teleskopske vilice USD s premerom 43 mm in hodom 120mm, zadaj pa enojni blažilec pritrjen neposredno na nihajko, ki ponuja možnost nastavitve prednapetosti vzmeti in povratka.

Zavorni sistem je Aprilijin standardni paket – dva prednja, bogato odmerjena 320-milimetrska koluta in par radialno nameščenih zavornih čeljusti ter kolut premera 260 mm v kombinaciji z enobatno zavorno čeljustjo zadaj.