|
Usnjen kombinezon, eno ali dvodelen, predstavlja »civilnemu« vozniku športnega motocikla skorajda nepogrešljiv sestavni del opreme, brez katerega le redko zajaha svojega iskrega konjiča. Poklicnim voznikom, naj bodo to dirkači v najbolj prestižnem razredu motociklističnih dirk ali zgolj testni vozniki, pa kvaliteten usnjen kombinezon predstavlja delovno uniformo ter zagotovilo, da bodo svoje delo lahko opravljali varno in uspešno. Prav zaradi slednjega sta razvoj in izdelava vrhunskih usnjenih kombinezonov skozi zgodovino vedno potekala z roko v roki z motociklističnimi dirkači.
 Mick Doohan je nosil kombinezone Nankai
Foto: Alan Mahne, Clover, Dainese, arhiv Z izumom dvokolesnika na motorni pogon ob koncu 19. stoletja in hitro popularizacijo motocikla, se je pojavila tudi potreba po primerni zaščiti voznika. Prva zaščitna oblačila so bila izdelana iz tekstila ter nato dodatno impregnirana – nudila so zasilno zaščito pred vetrom in vodo ter poskrbela, da ob padcu voznik ni ostal popolnoma brez svoje kože.
Z motociklom v mislih
Impregniran tekstil je kmalu zamenjalo usnje. To se je s svojo elastičnostjo, odpornostjo proti vetru, ob pravilni impregnaciji odpornostjo tudi proti vodi, predvsem pa z odlično odpornostjo na odrgnine izkazalo tako dobro, da danes, dobrih sto let kasneje, kljub hitremu razvoju sintetičnih tkanin v zadnjih desetletjih še vedno velja za najboljšo izbiro materiala pri izdelavi zaščitnega motociklističnega oblačila. Usnjen motociklistični kombinezon je bil vedno, od prvih dni pa do danes, krojen za vožnjo motocikla. Njegov kroj je bil prilagojen položaju voznika za krmilom motocikla. Spreminjanje in razvoj motociklov skozi čas sta prinesla spremembo položaja voznika za krmilom ter posledično tudi drugačne kroje kombinezonov.
Kroj kombinezona se ne prilagaja zgolj udobju oziroma položaju voznika za krmilom, pač pa tudi zaščitnim sredstvom, uporabljenim pri šivanju oblačila. Na prvih usnjenih kombinezonih so zaščito predstavljale usnjene ojačitve najbolj izpostavljenih delov - komolcev, ramen in kolen. Usnjene zaplate so nudile nekaj zaščite proti odrgninam, zaščita pred udarci pa je bila bolj kot ne klavrna. Zaplatam so sledili penasti ščitniki, všiti med dve plasti usnja. To so bili prvi ščitniki, ki so ob padcu motorista opravljali tudi nalogo blaženja udarca. Trdi ščitniki in drsniki so luč sveta prvič ugledali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Potrebo po njih je med prvimi izrazil legendarni Kenny Roberts starejši, dirkač, ki je s svojim, do tedaj nikoli videnim slogom vožnje v svet cestno-hitrostnih dirk vpeljal vožnjo »na koleno«. Usnjeni dirkaški kombinezoni so najprej dobili kovinske zakovice v predelu kolenskega sklepa, a ker je bila menjava izrabljenih kovinskih zakovic zamudna in zahtevna, so te kaj kmalu nadomestili usnjeni in plastični drsniki. Ti so bili na kombinezon najprej preprosto nalepljeni, kmalu pa se je uvedla in do danes obdržala pritrditev z ježkom, ki omogoča hitro in preprosto menjavo drsnikov ali »sliderjev«. Danes si lahko za brušenje kolena omislimo tudi titanove ali celo lesene drsnike. Prav slednji naj bi omogočali odličen občutek med tipanjem s kolenom in pravo poplavo povratnih informacij, česar trši plastični ali titanovi drsniki ne omogočajo.
Trdi
Sodobni kvalitetni usnjeni kombinezoni se ponavadi dičijo predvsem s trdimi atestiranimi CE ščitniki ramen, komolcev, podlakti, kolen in golenic, trdimi ali mehkimi ščitniki hrbtenice ter ojačitvami na predelu bokov, reber, lopatic ter ključnice. Ščitniki so praviloma izdelani oziroma brizgani iz plastičnih umetnih mas ter oblikovani tako, da se kar najlepše prilegajo sklepu, katerega ščitijo. Trda zunanja lupina ščitnika je za večje udobje ter boljše »požiranje« sile udarca pri padcu podložena z mehkejšim slojem plastike v notranjem predelu ali s slojem penastega, gumijastega umetnega materiala. Pretrd ščitnik udarca ne bi blažil, pač pa bi silo udarca prenesel na sklep ali se ob udarcu zlomil, med nošnjo pa bi bil izrazito neudoben. Slaba lastnost trdih ščitnikov je njihova neprijaznost do usnjene zaplate, ki jih prekriva – v primeru padca se usnje znajde med trdim ščitnikom in površino ceste – poškodba usnja zaradi trenja je neizbežna - usnjeni kombinezoni se tako najhitreje resno odrgnejo prav na mestih, kjer so trdi ščitniki.  Sodoben usnjen drsnik
Mehki ščitniki so najpogosteje izdelani iz poliuretana. Brizgan poliuretan je zaradi svoje penaste zasnove dober blažilec, saj zaradi številnih zračnih komor v mehurčkih, ki nastajajo med brizganjem, odlično »požira« silo udarcev, obenem pa se zaradi svojih plasto-elastičnih lastnosti ne deformira. Mehki ščitniki so udobnejši za nošnjo, saj se skorajda popolnoma prilegajo sklepu, ne ovirajo gibanja, so lažji ter ob padcu ali zdrsu prijaznejši do usnja, ki jih prekriva. Ta tip ščitnikov se najpogosteje uporablja v GP in SBK dirkalnih kombinezonih. Dolgoletno prepričanje ljubiteljskih motociklistov, da trši kot so ščitniki - več varnosti zagotavljajo, lahko mirne duše nemudoma roma v prvi koš za smeti.  Poliuretan
Začetek devetdesetih let je postregel s še eno novostjo – aerodinamično grbo. Ta se je kot sestavni del usnjenega motociklističnega kombinezona prvič pojavila na GP dirkah, a to pot smo novost lahko prvič opazili v razredu z najšibkejšimi dirkalniki – v razredu 125. Prav zaradi šibkosti pogonskih agregatov v tem razredu GP dirk so pri osvojitvi zmage odločilne malenkosti. Aerodinamična grba je omogočila najprej zmanjšanje vrtinčenje zraka za čelado. Z leti, ko je grba rasla in se večala, je na koncu skorajda v celoti zapolnila prostor med sredino hrbta in čelado dirkača in skorajda popolno izničila vrtince zraka, ki sicer nastajajo za čelado voznika dirkalnika. Danes grba opravlja več nalog in ni zgolj pripomoček za večjo aerodinamičnost voznika, pač pa hkrati opravlja nalogo ščitnika hrbtenice, med najnovejše pogruntavščine pa sodijo vgrajeni shranjevalniki tekočine za pitje (camelbak) ali celo »ventilatorji«, ki skrbijo za boljše prezračevanje kombinezona in večje udobje voznika.  Grba
|
|
Napredek pomeni udobje
Vodilni proizvajalci usnjenih kombinezonov, kot sta Alpinestars in Dainese, samostojno skrbijo za razvoj in izdelavo ščitnikov, ki jih vgrajujejo v svoje kombinezone. Posledica bitke za kupce omejenih proizvajalcev je poplava posrečenih rešitev ter hitrega razvoja zaščitnih oblačil v zadnjih letih. Tako se potrošniški filozofiji lahko zahvalimo za karbonske všitke in vstavke, kevlarske niti, perforirano usnje, zračne in »termo« podloge ter elastične všitke, ki postajajo iz leta v leto večji in razkošnejši, kombinezoni pa zato udobnejši in prijaznejši do uporabnika.  Randy Mamola je prisegal na Kushitani.
Svet GP in SBK dirk pa pozornemu gledalcu ne razkriva zgolj »kuhinje« v kateri se varijo zaščitna oblačila prihodnosti, pač pa evropskemu trgu in kupcu stare celine odstira pogled na popolnoma nepoznane proizvajalce usnjenih motociklističnih oblačil deleže vzhajajočega sonca. Poleg nam dobro poznanih imen kot so Dainese, Alpinestars, Spyke, Berik, Clover ipd, lahko opazimo marsikaj za naše oči popolnoma eksotičnega. Tako se je legendarni »ausie« Mick Doohan vozil v kombinezonu znamke Nankai, Kewin Schwantz je jezdil v RS-Taichi, Randy Mamola pa je prisegal na znamko Kushitani. Japonski kombinezoni so in še vedno veljajo za izredno kvalitetne. Ponašajo se z natančno in prefinjeno izdelavo, dovršenostjo in domišljenostjo zasnove ter vrhunskim usnjem. Slednje japonski izdelovalci uporabljajo debelejše (1.6 – 1.8 mm) kot njihovi evropski tekmeci (1.2 – 1.6 mm). Kljub temu pa lahko usnjene kombinezone japonske izdelave pohvalimo kot mehkejše, prožnejše in udobnejše za nošnjo. Vse bolj se uveljavlja kengurujevo usnje, ki je lažje, prožnejše, mehkejše, a bolj odporno na odrgnine od govejega. Cena kombinezona sešitega iz kengurujevega usnja je lahko vrtoglavo visoka.
Japonski izdelovalci kombinezonov kupujejo usnje rejcev, ki govedo gojijo zgolj zaradi kože.
»Motociklistična oblačila« nemške vojske med drugo svetovno vojno so bili kar usnjeni plašči. |
