 Že par let nazaj smo napovedovali nezadržno rast segmenta skuterjev, katerih prostornina se giblje med 150 in 300 ccm. So pač najbolj uporabni in se brez težav kosajo z marsikaterim motociklom, vsaj kar se tiče osnovne dejavnosti: hitrega prevoza iz točke A do točke B.
Besedilo: Bojan Črnologar
Foto: Mateja Pivk
Korak višje
Po dvoletni vožnji z modelom Joyride 200 je kar dobrodošla sprememba poizkusiti razvojni korak naprej. Joymax 250 se uvršča v razred srednje velikih skuterjev, saj gledano s strani uporabnosti ponuja veliko prostora, gledano s strani motorne ponudbe pa je v zlati sredini. Oblikovno lahko rečemo, da je dovolj všečen, čeprav nekih novih potez ni videti. Je pa vse bolj ali manj podrejeno uporabnosti.  Nekako hoče konkurirati bolj športno nastrojenim modelom, saj s centralno dvignjenim delom ne ponuja veliko prostora za noge, a s tem poskrbi za vzvojno trdnost, ki smo jo pri prej omenjenem modelu pogrešali. Tu se skriva tudi rezervoar goriva, ki poskrbi za znižanje težišča. Temu nasprotuje položaj akumulatorja, ki je ugodno nameščen v sprednjem delu, a je dvignjen visoko pod balanso in nameščen leže.
Pod sedežem, ki je zelo bogato odmerjen za voznika, pa tudi sopotnik se ne bo pritoževal, je prostora za eno integralno in eno jet čelado. Sedež podpira hidravlična teleskopska palica, ki poskrbi za držo sedeža v odprti poziciji. Pa še svetilko najdemo, ki nam ponoči osvetli prtljažni prostor. Zelo praktično, a prižgati si jo moramo sami. In ne pozabiti ugasniti, da ne trpi akumulator.
Okoli balanse najdemo še priročne predalnike za ključe in rokavice. Sama armaturna plošča je sklop že videnega LCD zaslona z modro osvetlitvijo in množico koristnih informacij: temperatura hladilne tekočine, nivo goriva, prevoženi kilometri, ura. Zelo lepo sta okoli zaslona razporejena analogna merilnika hitrosti in obratov motorja. Izdelava je na zadovoljivo visokem nivoju. Zanimiv je sistem odpiranja rezervoarja, saj pokrovček nima ključavnice, ampak z obratom ključa sprožimo mehanizem (vzmet), ki potisne pokrovček iz njegovega ležišča ven in v stran. Zanimiv patent. Pri ključavnici so se zgledovali po Suzukijevem patentu, saj preko magneta v ključu odpira in zapira kovinsko ploščico, ki preprečuje vstop v ključavnico. Tako lahko nepridipravom onemogočimo, da nam v ključavnico porinejo majhne predmete ali pa nam ga s pomočjo »glavnička« odklenejo.
Motor je sodoben izdelek, ki v sebi skriva še veliko potenciala. Nazivna moč se giblje okoli 21,5 KM, kar je za doseganje spodobnih pospeškov dovolj. Tudi končna hitrost se dvigne nad 120 km/h, kar je povprečje za ta razred. Delovanje je zelo zvezno in zaradi občutka velikega vozila se pospešek kar porazgubi, pa čeprav z mesta zelo dobro pospešuje. Na kolesu izmerjeno znese malo nad 15 KM, kar je dovolj dobro pri takem načinu prenosa moči.
Ker ima vgrajen katalizator in motorno elektroniko naravnano na čistost izpuha in čim manjšo porabo, je dihanje motorja zelo omejeno, saj se poraba giblje okoli 4,7 l/ 100 km. Umirjenost delno rešuje variomat, pa tudi centrifugalna sklopka prijema  zelo zgodaj. Z nekaj posega v prej omenjene stvari bi srce tega skuterja utripalo zelo drugače. Sicer pa je to bolj turističen prevoznik kot drzen športnik. A kakšnega kilometra na uro več se ne bi branil.
Vzmetenje je popolnoma zadovoljivo, saj lepo pobira neravnine, pa tudi pri zaviranju se zaradi razporeditve teže prednji del ne poseda preveč. Tudi v ovinku je nevtralen, kar dopušča globoke nagibe. Iz ovinka ga enostavno ravnamo z dodajanjem plina. 13 palčna kolesa so kar pravi izbor za ta model, saj omogočajo dovolj ciklistike, da lepo drži smer, obenem pa se niso odrekli prostoru, ki ga drugače zavzamejo večja kolesa. Nekakšen kompromis voznih lastnosti in praktičnosti.
 Zavore so kolutne in prednji disk je klasično vpet v sam pesto kolesnega obroča in ne kot pri Joyride 200 na obod. Dvobatna čeljust zadovoljivo opravlja svoje delo. Pri polno naloženem in pri višji hitrosti pa bi si že lahko zaželel dva. Pač odvisno od načina vožnje.
Vetrna zaščita je dobra, čeprav so zračni tokovi zelo odvisni od položaja voznika in njegove višine.
Prednji žaromet je dvojni pod prozornim steklom: zasenčena in dolga luč, kot zanimivost pa ima na vsaki strani pod smerniki še dve dodatni luči. Le ti poskrbita, da ob slabi vidljivosti dodatno osvetlimo vozišče na vsaki strani, sta kot dve meglenki. Zadaj nas označuje velika luč, oziroma skupek LED diod pod rdečim gladkim plastičnim steklom. Vsa stvar deluje zelo modno in všečno, ob mraku pa pričara zelo veliko svetlečo površino. Pa še hitrost prižiganja svetlobnega snopa je višja kot pri klasičnih žarnicah (pri 100 km/h zadaj vozeči voznik, gledano in preračunano v prevoženem času, 2 metra prej opazi naše zaviranje).
 Za konec velja poudariti še to, da nas takšna »igrača« stane 3.650 EUR, kar ni veliko glede na to, kaj vse dobimo. Kar pa se tiče kvalitete, se je tokom let pokazalo, da so zaupanja vredna vozila. Časi se spreminjajo in bližnji vzhod je raven končnih izdelkov dvignil nevarno visoko. To pa si lahko privoščijo le z masovno proizvodnjo in konkurenčnostjo, ki jo diktirajo evropski proizvajalci. A več in višje je pač treba doplačati.
|
