Je šel en Slovenec v Ameriko zmagat…
Aleš Hlad je v svetu slovenskega motociklizma zagotovo med najbolj izpostavljenimi, če ne celo najbolj viden športnik. Že dve leti zapored dirka v svetovnem prvenstvu supermoto, letos proti zaključku sezone pa je šel v ZDA preizkusit dve njihovi dirkališči. V Teksasu je – na presenečenje vseh – zmagal! V Kaliforniji pa so se mu obetale stopničke, a je zaradi napake končal na četrtem mestu. Ob koncu sezone in pred začetkom naslednje nas je zanimala njegova analiza in tudi morebitna napoved, ali vsaj želje za 2008.

Pogovarjal se je: Simon Ručigaj
Foto: Mateja Pivk

Vtisi iz Amerike so zelo lepi. Velika razlika je med svetovnim prvenstvom in Ameriko. Že organizacija dirk, kakšen spektakel naredijo… To se ne more primerjati. Dirke so tam veliko bolj zanimive. Da o drugih rečeh ne razpravljam… Off-road je tam tisti »ta pravi«, skoki so »ta pravi«. Saj so povsod »ta pravi« – a tu so morda tudi bolj zanimivi, bolj nevarni. Tam je veliko dirkačev iz superkrosa in motokrosa, zato je to razumljivo. Američani so v tem zelo dobri. Videl sem, kje je moja šibka točka. Na off-roadu sem zgubljal toliko, da na asfaltu nisem mogel pridobiti. Zato bom pozimi ogromno treniral. V Italiji in Sloveniji – povsod, kjer ne bo zamrznjeno. Letošnja sezona je končana – a zame ne. Delam naprej, maksimalno, morda bom malo manj na supermoto motorju, več pa na krosarju. Moram pridobiti tisto, kar mi manjka. Vem, da mi manjka še en korak. Na krosu lahko naredim veliko. To sem ugotovil tudi na svetovnem prvenstvu. Tam off-road sicer ni zakompliciran in težak, kot v ZDA, a mi bo prišlo to prav povsod.

Kaj je s to Ameriko – kakšen je bil občutek po zmagi?

Tja sem šel povsem brez pričakovanj, res poskusit svojo srečo. Ni se mi niti sanjalo, kako bo – no, videl sem že dirke na TV in na DVD-jih. Dirka je tam vsakič drugje, na parkiriščih zraven zabavišč, zraven akvarijev, povsod, kjer so ljudje, kjer ljudje preživljajo prosti čas. Nisem pričakoval ničesar – ni se mi niti sanjalo, ali bom peti, deseti ali bom celo zmagal, recimo. Dirkači pa so me gledali, tujca, češ »kaj pa bo ta zdaj«. Vsi se obnašajo nekoliko zvezdniško, malce so bili »visoki«. Oni so tam zvezde, to je zato normalno – jaz sem bil pa »outsider«, prišlek.

Kaj se dogaja na sestankih? Saj jih imate tudi v svetovnem, kajne?

Je, ampak je drugačen. Povedo, kaj se bo zgodilo, kaj se je spremenilo. V ZDA pa vprašajo voznike, ali imajo kakšno željo, da bi kaj izboljšali. Povsem drugačno gledanje. Denimo včasih je bilo tako na evropskem in francoskem prvenstvu, ko ga je vodil Francoz, gospod Alain Blanchard. Organizator je vprašal, kaj lahko izboljša. Pravijo – tega sicer sam ne vem – da zna tudi privabiti ljudi. Povsod, kjer je zraven, se je obisk povečal. Tudi v ZDA sem recimo videl, da je organizator, ko nas je spraševal, prišel na štartno proceduro in mimogrede pomagal zapeti vilice za start enemu od tekmovalcev. Tega si na svetovnem prvenstvu ne moremo predstavljati. Zelo prijazno okolje do tekmovalcev, vse je bilo bolj domače, to mi je bilo všeč.

Po organizaciji je boljše kot na svetovnem. Američani znajo narediti veliko za imidž, promocijo dirke in športa. Sicer pa je težko primerjati konkurenco dirkačev. Proge so tam povsem drugačne, vse je bolj krosersko. Ameriški dirkač po mojem na svetovnem prvenstvu ne bi bil uspešen, ker ni navajen prog. Off-road je veliko lažji, na to pa oni v ZDA dajo veliko poudarka. Če na svetovnem ne bi bilo fantov, ki so v špici svetovnega motokrosa, bi težko kaj dosegli v ZDA. A moram priznati, da so Evropejci močnejši v supermotu. No, v ZDA so tudi motorji povsem drugačni. Vse je bolj krosersko. Tukaj sem imel srečo, da off-road na prvi dirki, kjer sem zmagal, ni bil tako dolg kot na drugi, kjer je bilo veliko težje voziti v ospredju.  Na prvi dirki sem zelo hitro osvojil progo. Na tipičnih ameriških progah bi Evropejci sicer težko zmagali, preveč je krosa in Američani so na to zelo navajeni.

Tudi za varnost samo tam drugače skrbijo. Tukaj je bil recimo potek proge speljan okoli dvorane za bowling, mimo vhoda smo prileteli »na polno«, potem pa naprej. Proge so v ZDA malo bolj tvegane, bolj improvizirane. Ampak, tudi tako se da – naložili so ogromno slame. Ko je kdo padel, se je zapičil v slamo. No, v Evropi bi morda na to padlo veliko pritožb, težje bi bilo »licitirati« progo. Američani dajo več na »show«, ne pa ravno največ na varnost. Oni imajo šport še vedno bolj obrnjen na gladiatorstvo, Evropejci pa smo bolj mahnjeni na pravila. Tam ljudje ne pridejo gledat sistema »vlakec se pelje«, pač pa hočejo videti prehitevanja, padce, skoke… Ni zanimivo padanje, ampak borba. Zgleda, da to ljudi privabi. Ljudje nekoč niso gledali bitk z levi zato, da bi videli, ali lev teče hitreje od človeka, pač pa da bi videli, kako bo lev človeka požrl. Menim, da vsi športi izhajajo iz tega. Zato je dobro vprašanje, kaj narediti, da privabimo ljudi.

Seveda. Tam je lažje na en konec spraviti tako maso.

Kaj pa podmladek?

Najbolj me je presenetil razred 250 Lights. Gre za razred, ki je veliko hujši od razreda S3 na svetovnem prvenstvu. Tam so v ZDA razred pred Evropo. Vozi veliko mladih, ki vozijo tudi motokros. Šele tam sem videl, da gredo tisti motorji zelo hitro. Za podmladek so poskrbeli ravno s tem, podobno kot je v Sloveniji z razredom 125. Tam v razredih 250 dirkajo tovarniško. Motorji so sicer počasnejši, a tudi bistveno bolj obvladljivi, lažji. Časi se zato ne razlikujejo tako zelo, kot se pri nas med 450 in 125.
Boš drugo leto več dirkal v ZDA? Je to nepričakovana poslovna priložnost?
Ameriško prvenstvo trenutno še nima koledarja. Smo v stiku z našo ameriško ekipo KTM HMC. Gre za ameriški tovarniški team KTM. Radi bi sodelovali, oni si to želijo. A vedo tudi, da prihajam iz Evrope, da vozim v svetovnem prvenstvu. To jim veliko pomeni – zato bomo morali skombinirati, če že. Ne morem reči, ali bom peljal eno dirko ali pa kar vse.

Bo navezava z Bolgari še naprej aktualna?

Bolgari so bili zelo zadovoljni z Ameriko. Nisem vedel, da jim bo toliko pomenila. Pa so naredili kar velik bum zaradi zmage. Tudi medijsko je bilo zelo podprto, kar malce so razpihali. To jim veliko pomeni. Tako so se predstavili v širšem svetu. Amerika je tudi zanje velik trg, morda na to gledajo tudi skozi tržno perspektivo. Zelo pa me je presenetilo, da je vsak, ki je prišel do mene, vprašal po bolgarski progi. Vsi so jo poznali, vsi so jo gledali na internetu in z njo so fascinirani, predvsem s fascinantnim »terenskim« delom. Bolgarska proga je postala del novih ameriških dirkaških sanj, čeprav so jo le bežno videli na internetu. Gre pač za inovacijo. Američani so narod, ki veliko dirka po umazaniji, po blatu. Tam pa močno drsi. Po mojem jih sedaj najbolj fascinira želja voziti po »terenskem« delu, na katerem pa ne drsi, na katerem guma dobro drži. Verjetno jih prav »firbec matra«, kako to gre. Meni že sedaj ni jasno, kako njim s slick gumami sploh znese na tistem terenskem delu, ki ga pripravijo v ZDA. Sam sem imel veliko dela, da sem obdržal motor na kolesih pri skokih, oni pa so zraven še počeli vragolije in se zabavali.

Čez zimo bom vozil na superkros dirkališčih v Italiji. Malce se bom »lomil«, da se privadim tega.

Te bo učil prijatelj Roman Jelen?

Bolje, da me kdo drug. On me je že nahecal, pa sem kar dobro skrivil balanco. Malo heca… Fino je imeti nekoga, kot je Roman, da pomaga s kakim nasvetom.

Si v Ameriko potoval kot snajperist – z vilicami v kovčku?

Ja, na carini so nas gledali malce čudno. Vilice v kovčku, kot da bi nosil puško… A če bi lahko vedeli, da nas tam čakajo dobro urejeni motorji, morda ne bi nesel niti tega. Šli smo pač »na blef«, sedaj pa točno vemo, kako to tam zgleda. Bilo je zelo zanimivo doživetje.

Kako so ameriške ekipe založene v materialnem smislu?

Z materialom nimajo težav. Stanje je podobno kot v svetovnem prvenstvu. Morda imajo le nekaj več materiala, saj si ne smejo privoščiti, da bi jim česa zmanjkalo. Proizvajalci motorjev in ostale opreme poskrbijo, da so ekipe dobro založene. Težje si je privoščiti napako v Ameriki kot pa v Evropi. Amerikanci so pač tako narejeni, da če kaj crkne, to ni več uporabno in vse zamenjajo.

So najboljši dirkači plačani tako kot denimo Van den Bosch v Evropi?

O tem nisem spraševal, sploh ker sem bil tam prvič. Tudi zanimalo me ni. Veliko mi je povedalo tudi to, da imajo tam tudi denarne nagrade. To je velika prednost. Sploh, ker moraš povsod plačati pnevmatike… V svetovnem prvenstvu denimo, kjer vozimo samo s pnevmatikami Dunlop, sedaj ni več možnosti imeti sponzorja za pnevmatike, vsi moramo kupovati Dunlop. V ZDA pa tega ni. Tam se vidi, da želijo organizatorji pomagat dirkačem. Sam sem bil tam prvič, pa sem že imel gume zastonj. Čeprav sem jih hotel na koncu plačati, so rekli: »Je že v redu. Hvala za sodelovanje, smo zelo zadovoljni. Upamo, da se še kaj vidimo!«

Ne. Znamka KTM seveda ostaja, motor bo pa drug. Zamenjali bomo, saj gre trenutni model iz prodaje. Začenjamo »z nule«. To mi je tudi nekakšen izziv. Motor bo povsem nov, stroj in okvir sta drugačna od tega, kar sem imel sedaj. Uporabil bom novi SMR, ki ima drugačno osnovo, celo električni zaganjač in podobno. Čez zimo bomo veliko preizkušali in mislim, da bomo za hitre proge uporabljali drug motor kot pa za bolj tehnične, krajše proge, kjer bomo uporabljali približno 540-kubični stroj. Novi okvirji pri KTM-u so že standardno sedaj bistveno bolje vodljivi. Moje osebno mnenje je, da bodo lahko sedaj tudi amaterji kupili SMR, zamenjali izpuh in prednjo zavoro ter nastopili na večjih dirkah. Tudi cena bo dobra.  Moje vzmetenje bo v sezoni 2008 nekoliko spremenjeno, saj nas podpira proizvajalec. Tudi s prvim testom, ki smo ga opravili prav danes, s standardnimi amortizerji, sem zadovoljen. Nekatere proge celo bolje peljem s standardnim vzmetenjem!

Kaj priporočaš začetnikom v dirkanju?

Težko konkretno priporočim, kaj naj kupijo, recimo. Znamko naj si izberejo takšno, kot jim je najbolj všeč. Dirka se s svojo željo, s srcem – zato naj sami izbirajo. To je šport, v katerem moraš biti zagrizen, moraš početi stvari, ki ti jih srce poželi. Svetujem pa, naj ne pretiravajo z nakupi, sploh na začetku. Naj kupijo osnovo, ni potrebno veliko nadgradenj že takoj na začetku. Izpuh, seveda - takoj Akrapoviča, vse ostalo pa lahko počaka. KTM, TM, Husqvarna, Aprilia – vsi naredijo dobro osnovno različico motorja. Seveda bi moral jaz pohvaliti KTM, da je najboljši, ker tako tudi je! A vsak naj se odloči sam – naj preverijo, kako je z nadomestnimi deli, ne pa, da kupijo motor, pri katerem bi imeli težave z asistenco. To je pač pomembno, pri dirkanju prav tako kot pri vožnji po cestah.

Kakšne so želje za 2008?

Želje so enake, kot v 2007. Žal sem imel nekaj smole s poškodbami, a upam, da bom z dobrim treningom, kot ga izvajam, z veliko volje in sreče – ki jo vedno rabimo – uspel. Moram povedati, da nisem še nikoli tako trdo treniral, kot sedaj. A tudi srečo rabim, brez sreče ne moreš uspeti nikjer. Ne bom rekel, da je vsaka žoga okrogla, ker mi gre na živce nogomet! Skratka – lahko se zgodi karkoli. Upam, da bomo uživali v tem, kar počnemo, še naprej!

Moja želja je takšna. Urnik bo zelo napet, kar je dobro, pozitivno za rezultate. Dirke doma mi pomenijo še vedno veliko, kot prej, ko sem vozil za slovensko zvezo. Rad peljem doma, vzdušje mi je všeč, ljudje pa tudi razumejo – upam – zakaj sem zamenjal zvezo. Žal pa ugotavljam, da je v Sloveniji še vedno tako veliko dobrih nogometašev, košarkarjev in hokejistov, da je motorizem porinjen v kot. No, smo že pri tej dolgi zgodbi, ki bi jo morda načeli drugič. Sedaj se v Sloveniji vsi pogovarjajo, kaj narediti, da dosežejo napredek v tem športu pri nas. Časi za to so težki. Gospodarstvo pri nas in tudi globalno prinaša upad voznikov – to se pozna tudi v Italiji.

Trenutno je za dirkanje težko obdobje, dirkačev je vse manj. To je enostavno zaradi financ – težko je financirati vse sam. Zato fante pri nas še bolj spoštujem, ker se tako zalagajo za dirkanje. Vsak dirkač vloži ogromno – ne le denarja, pač pa tudi časa, moči, energije, zagona, veliko jim pomagajo prijatelji. Ljudje, ki so visoko na položajih na zvezi, so ob priliki jasno povedali: »Dirka tisti, ki ima denar!« To je dejansko izrekel Peter Verbič in jaz sem si to zelo dobro zapomnil. Verjetno je danes res tako. In potem dirkajo na dirki, ki jo morajo že tako dirkači skoraj sami financirati. In potem se pričakuje še, da bodo dirkači sami »rihtali« medijsko pokritost. Dirkač ima v glavi dosti drugih stvari, ne pa da se bo še obremenjeval s tem, ali mora pred in po dirki delati še kot promotor in skorajda soorganizator dirke. Na dirke pogosto pride veliko ljudi zaradi dirkačev samih – prijatelji, sorodniki in podobno. To je zelo narobe!

Saj vem, težko je soliti pamet vsem. Toliko dejstev je treba upoštevati, lahko bi dolgo razpravljali. In prav to manjka – ne razglablja se, ljudje se kvečjemu malce pokregajo preko interneta, zmeni se pa le malokdo kaj. Saj pade kakšna pametna beseda, a potem jih je nešteto kontra in na koncu se nič ne dogovorijo.