|
Razred športnih Quad-ov v razredu 250 do 350 ccm je ravno pravi za zvrhano mero adrenalina, športnosti, zmogljivosti in še nekakšne normalne mere obvladovanja. Vsi tisti, ki menite, da potrebujete vsaj 450 če ne že 650 ccm, niste nikoli izkusili pravih četrt litrskih športnikov.
Besedilo: Bojan Črnologar
Vozniki: Bojan Črnologar, Sandi Štupica, Leon Vidic, Lidija Gril
Foto: Leon Vidic Vžigalnik in petarda
Oba sta tudi nekako predstavnika svoje vrste: Bombardier DS 250 ima variomatski prenos moči in vodno hlajen motor, Yamaha Raptor 350 pa ima 6 prestav (motoristični motor) in zračno hlajen valj. Oba imata zadnji pogon, Bombardier uporablja verigo, prav tako tudi Yamaha.
Različna pa je sama zasnova podvozja: Yamaha je mnogo bolj mehka in veliko bolje še posebno pri višjih hitrostih pobira neravnine. Bombardier pa je bolj tog in pri vožnji po terenu prenese večje obremenitve oz. udarce.
Yamaha je s tem modelom nakazala pravo dirkaško smer, katero ostali proizvajalci, še posebno kitajski po oblikovni plati, sedaj le kopirajo. Testni primerek je imel še eno posebnost – modifikacijo. Izpušni sistem Akrapovič, ki je poskrbel za pravo odzivnost motorja in tisti pravi zvok zaradi katerega smo Yamaha poimenovali »petarda«. Pri nizki obremenitvi lepo prede in je tiho, pod obremenitvijo, ko odpremo plin, pa poči kot petarda in se prav zanimivo ter predvsem glasno oglaša. Poezija za ušesa, a le če s tem ne motimo okolice, saj je v nasprotnem primeru kaj hitro konec vsega in možje postave končajo zgodbico.
Po eni strani je sklopka in nožni menjalnik zelo športna izbira, a le za vožnjo po peščenih stezah in drsenja pri višjih hitrostih. Po drugi strani pa je zahtevna vožnja po terenu lahko nevarna, saj nimamo vedno možnosti natančnega doziranja moči na kolesa in pravočasne oddvojitve motorja od koles. Tudi ko se vozimo po terenu nismo vedno v idealni poziciji sedanja in tako tudi nimamo vedno rok pod istim kotom na balansi. To se da kompenzirati z izbiro pravilne prestave že pred samim podvigom in to zahteva določeno mero izkušenj in navoženosti z dotičnim primerkom.
Štiritaktnik je pravilna izbira za takšen pogon, saj ima Yamaha zelo široko območje uporabnih obratov. Moči je več kot dovolj, saj smo tudi z izrabljenimi pnevmatikami dosegali zavidljive rezultate in vzpone. Zaustavi ga le zelo spolzka in blatna podlaga, kjer igrajo vlogo le pnevmatike. Na asfaltu pa je pokazal vso svojo eksplozivnost. Divja pospeševanja, dvigovanja prednjih koles in končna hitrost okoli 120 km/h. Divje in predvsem nevarno. Tako visoka hitrost pri tako majhni medosni razdalji ni priporočljiva, še posebno, ker je vzmetenje zelo mehko in imajo kolesa velik hod. Je pa zelo zabaven pri skokih in ostalih vragolijah, ki jih navadno počnemo le s kros motorji.
Spredaj ima posamične dvojne roke v obliki črke A in nastavljive amortizerje. Zadaj pa nihajno roko in centralni amortizer, ki je vpet na nihajko preko vagice in je prav tako nastavljiv. Takšna kombinacija vzmetenja in vpetja je vrhunska za doseganje dobrih blaženj. Le pri vožnji po stranskih dveh kolesih je potrebno biti zelo pazljiv, saj so hodi koles dolgi in držanje ravnotežja ni več tako enostavno.
Vse zavore na quad-u so kolutne. Spredaj posamične pri vsakem kolesu, zadaj pa centralni kolut na togi osi. Krmiljenje je enako kot pri motociklih. Sprednja desna ročka krmili prednja kolesa, nožna stopalka pa zadnjo os. Imamo tudi ročno zavoro, ki preko žične potege blokira zadnjo os, direktno preko zavorne čeljusti.
Pod sedežem imamo prostor le za zračni filter in akumulator, ter priročno orodje, ki je v kompletu.
Vse vgrajene komponente so delovale brezhibno v vseh mogočih in nemogočih pogojih. Ker pa je to tudi prvi Yamahin homologiran tip, so mu zaradi predpisov dodali smernike in prednjo luč. Le ta je nameščena centralno na posebnem nosilcu, in nosi homologacijsko oznako za EU področje. Prvotni par luči pa sedaj služi le za okras.
Armaturna plošča je zelo enostaven LCD in prikazuje le osnovne podatke: hitrost ter prevožene kilometre. Na plastičnem ohišju pa imamo še dve signalni lučki za vzvratno prestavo in prosti tek.
Bombardier pa je predstavnik svoje vrste. Obnaša se nekoliko okorno in predvsem bolj togo. Vendar je to le prvi vtis, saj je delovanje variomata dovolj hitro tudi za športne pospeške. Je pravi kompromis med športnikom in vozilom za bolj zahteven teren. Na peščeni podlagi sicer ni tako ekspoloziven kot Yamaha, a je še vedno dovolj hiter za vse športne užitke, ki si jih boste omislili, le dvigovanje prednjega dela pri pospeševanju ne boste doživeli.
Ko pa se boste podali na bolj zahteven teren pri počasni vožnji, predvsem pa z različnimi nakloni in ko se boste močno presedali ter lovili ravnotežje, pa vam bo variomatski prenos moči prišel še kako prav. Sam motor je zelo kompakten enovaljnik, vodno hlajen, kar pride še kako prav pri prej omenjenih podvigih, saj ima na hladilniku ventilator za prisilno hlajenje. Tudi pri močnih priganjanjih in obremenjevanju nismo zaznali popuščanje jermena ali sklopke. Seveda imajo veliko zasluge pnevmatike, ki če so pregladke se vrtijo v prazno, če pa uporabljamo grobe terenske pa je vožnja po asfaltu neprijetna.
Zmogljivosti so za 250 ccm razred popolnoma zadostne, saj je najvišja hitrost okoli 95 km/h. Na terenu pa se izkaže s svojim pogonom, ki je zelo enostavno nadzorovan. Tudi vožnja po stranskih dveh kolesih je enostavna prav zaradi svoje togosti. Zaščite je dovolj tako spodaj proti nasedanju kot tudi spredaj proti naletu na oviro. Plastike pa so tako kot pri Yamahi dovolj mehke, da se ne zlomijo od udarcih in zvijanjih. Praske pa pri mehki plastiki predstavljajo nepremostljivo oviro. A vendar bolje praska kot počen del.
Prednje obese koles so dvojne v obliki črke A in imajo amortizerje nastavljive po prenapetosti vzmeti. Zadaj pa je centralni blažilnik vpet direktno na nihajno roko.
Zavore so kolutne, spredaj pri vsakem kolesu, zadaj pa enojni kolut na togi premi, tako kot pri Yamahi. Sprednja leva ročka krmili prednji par, desna ročka pa zadnjo zavoro. Prav tako nožna stopalka krmili zadnjo zavoro.
Armaturna plošča ponuja nekaj več podatkov: analogni merilnik hitrosti, prevožene kilometre, signalne svetilke za smernike, vožnjo naprej, prosti tek, nazaj, previsoka temperatura hladilne tekočine in vklopljena dolga luč. Vse skupaj zelo robustno a praktično. Pod balanso je 12V vtičnica, ki je dobrodošla za napajanje GPS ali drugih naprav. Pod sedežem pa je le zračni filter in akumulator.
Zanimiv je sistem pri vožnji nazaj, saj takrat tudi če odpremo plin do konca motor ne doseže visokih obratov. To je varovalni člen, da ne bi vozilo preveč sunkovito potegnilo nazaj. A če se ne terenu vkopljemo in je vožnja nazaj edina mogoča lahko s pritiskom na tipko ta ukaz v elektroniki preskočimo in motor razvije polno moč tudi v vzvratni prestavi. Če primerjamo oba, so določene stvari prevladale pri Yamahi druge pa pri Bombardieru. Yamaha je čistokrvni športnik, primeren za izkušene voznike, ki se ne podajajo raziskovat gozdove a obožujejo hitrost, eksplozivnost in vožnjo po peščenih in asfaltnih cestah. Bombardier pa je nekako kompromis med športnikom in raziskovalcem. Zaradi svojega načina prenosa je primeren tudi za začetnike ter tiste, ki se rekreacijsko podajajo na teren. Ob dobri opremljenosti s pnevmatikami lahko dosega zavidljive terene.
Testne vožnje so se odvijale na različnih terenih okoli Klivniškega jezera v bližini Ilirske Bistrice. Asfalt, makadam, travnik, blato, potoki in gozd so bile podlage za vse štiri štirikolesnike, ki smo jih vzeli na test. Tokrat smo vam prikazali prva dva, ki spadata v razred športnih, preberite si še test delovno-rekreacijskih: Kymco MXU 250 in Bombardier Rally 200.  Bombardier
|  Yamaha
|
|
