Test: Yamaha YFZ 450

Civiliziran rdeči dirkač

Združiti dirkača in civila je umetnost. Štirikolesniki pri Yamahi so svoj model nadgradili s komponentami, ki spadajo prej v vrhunski tekmovalni razred, kot na serijski model, kar je prej odlika evropskih izdelkov kot japonskih. Štirikolesniki imajo široke prednje koloteke, kar 10 centimetrov širše glede na prejšnji model štirikolesnikov, in lahke tekmovalne roke, nastavljivi plinski amortizerji, ergonomski sedež in ukročen motor. Štirikolesniki zagotavljajo izredno širok krog uporabe: od treningov za začetnike do resnih tekmovanj z zelo malo potrebnih dodelav.

Vozili: Bojan Črnologar, Sandi Štupica, Lidija Gril
Foto: Matjaž Hozjan
Zahvala gre društvu Škofljica, ki je omogočila vožnjo na njihovem dirkališču.

Testno vožnjo smo izvedli kar tam, kjer je doma, na motokros stezi. Nam najbližja je Stična pri Ivančni Gorici. Sicer je bila proga v dokaj grobem stanju, zato ni dovoljevala višjih hitrosti, a pospeševanje ter amortizacija sta pokazala, kaj zmoreta. Žal do skrajnih meja nismo prišli, saj nismo profesionalni vozniki in dostikrat manjka »jajc« (priznam, zadeva ni tako enostavna, kot zgleda). Meje so res visoko. In ko prideš do teh meja, da lahko pričneš nastavljati amortizacijo, se ti odpre nov svet. Je pa Yamaha prava stvar, če želite imeti štirikolesnik vrhunske kvalitete, ki bo nekako rasel z vašim znanjem.

Temperament
Značaj motorja je miren. Enakomerno vleče v celotnem režimu vrtljajev in njegove moči ni čutiti. Konkurenca ima bolj dirkaški karakter. A kupcem tovrstnih quadov pri Yamahi ponujajo izbiro: pustiti originalnega in piliti svojo tehniko ali pa vgraditi »after-market« elektroniko, prirediti uplinjanje in narediti surovega brutalneža. A tak quad je uporaben za zelo zelo ozek krog dirkačev. Amaterji in polprofesionalci brez težav uporabljajo serijskega in so z njim prekleto hitri. To se je zelo dobro izkazalo na motokros stezi, kjer hitrosti niso velike. Sta pa izredno važna navor v nizkih vrtljajih in amortizacija. Odzivnost ročice za plin je izredna; prijema takoj. Tudi na račun zelo prevetrene glave, saj za polnjenje in praznjenje valja skrbi kar pet ventilov iz lahkega, a trdnega titana. Motor je tipa suhi karter, saj ima rezervoar nameščen pred seboj tudi zaradi boljšega hlajenja olja.

Zavore in ostale tehnikalije
»Bremz majstri delajo na polno«. Zavore si niso zaslužile negativne kritike, prej nasprotno: če vam jih uspe pregreti, ste ali boljši kot svetovni prvak ali pa »šelebajzar«, ki med vožnjo stoji na stopalki za zavoro. Ko smo ravno pri stopalkah... Čeprav nismo imeli nameščenih ščitnikov pred stopalkama, je bila vožnja brezskrbna. Stopalki sta sedaj izredno široki in grobi, tako ima podplat boljšo oporo in večjo stabilnost pri prenašanju teže.

Širina prednjih dvojnih A rok naredi veliko razliko. Bočna stabilnost v zavoju in drugače odmerjen sedež omogočata zelo hitro odpeljane zavoje, a vedno se vse konča pri fizični moči voznika. Do neke mere je vožnja udobna zaradi dolgega hoda amortizerjev in progresivnih vzmeti. Ko zadeva postane hitra in skoki postajajo vedno daljši, moč v rokah zahteva svoj davek. Amortizacija je vrhunska. Zadnji amortizer Showa deluje brez napak in je popolnoma nastavljiv s hodom koles skoraj 27 cm. Spredaj pa imajo kolesa hoda 23 centimetrov. Seveda so amortizerji nastavljivi v vseh smereh, njihovo delovanje pa je vrhunsko.

Motor vleče brez pomisleka in pospeški so zelo enakomerni, brez sledi o popuščanju. Dobra stran tega je, da je štirikolesnik zato zelo predvidljiv in lažje obvladljiv. Zato včasih izgubimo občutek, kako hitri smo. Dobra stran je tudi veliko navora v nižjih vrtljajih, saj visoko vrtenje ne pride v poštev - no, morda na odprtih dirkah pri visokih hitrostih. Končna hitrost preko 110 km/h na asfaltu ne impresionira, na makadamu, na kakšni podeželski cesti pa je lahko smrtno nevarna. Potrebno se je zavedati, da ima ta štirikolesnik le zadnji pogon, kar zahteva izredno izostren občutek za drsenje in pravilno reagiranje, ko gre zadeva po svoje. Yamaha je zaradi svoje konstrukcije sposobna izredno visokih hitrostih ob velikem občutku varnosti, da imamo vozilo pod kontrolo. Ne zmaguje brez razloga na testih novinarjev in polprofesionalnih voznikov. V resnih dirkaških krogih pa je tako ali tako vse predelano po meri voznika. Kawasaki, KTM, Can-Am, Honda, Suzuki, Polaris in Articat so elitna družina, kjer Yamaha kaže svoje sposobnosti. Ostali so športniki po videzu.

Srce in njegov smisel
450-kubičen motor se marsikateremu nestrokovnjaku zdi majhen ali pa vsaj ne tako nevaren in lažje obvladljiv kot kakšen 700 in celo 800-kubičen, ki vzbuja strah. Vem sam. Imam delovnega s 75 KM. Lažje ga obvladam kot športnika z le 45 KM. Zato je zadeva zelo zmotna. Veliki, z avtomatskimi menjalniki so za delo, rekreacijo. Težki, okorni, včasih celo premočni… Razred 450 izhaja iz motokros modelov. Zato so motorji petarde, brez vztrajnikov, takoj se zavrtijo, ponavadi ne marajo nizkih vrtljajev in karakteristike so preko elektronike in uplinjanja (direktni vbrizg ali uplinjač) prirejene dvema kolesoma z razmeroma veliko stično površino.
Prav tu je Yamaha YFZ450 naredila veliko. Naredili so čistokrvni dirkalnik z značejam psička. Uboga, greš na sprehod, izlet, je igriv, lahko pa tudi ugrizne in pobegne. Celo treniraš ga in je ubogljiv stroj. Kar daješ, to dobiš.

Hvalimo in tarnamo

Kot sem že omenil, ima zelo širok razpon uporabe in prav to ga trenutno postavlja nad konkurenco. Edina zamera gre menjalniku, ki je sicer natančen, nima pa vzvratne prestave. Armaturna plošča je enostavna z nekaj osnovnimi svetilkami. Pogrešal sem svetilko, ki bi nakazovala najvišje uporabne vrtljaje.

Tehnični podatki:

GENERALNI ZASTOPNIK IN SERVISER: